lev Dobra karma

8. 8. je galaktični dogodek leta, vpliv bo trajal...

bojana ivanovic 3 Svet24.si

Bojana Ivanović ve, kako je na dnu in kako ...

josip broz tito davorjanka paunovic Reporter.si

To je bila najbolj vroča Titova ljubezen: seksa ...

sezonski-delavci, kmetijstvo Svet24.si

Sezonci pobegnejo v Avstrijo, kjer so tudi bolje ...

pivec3 Necenzurirano

Aleksandra Pivec je žrtev – same sebe #kolumna

bejrut, eksplozija, amonijev-nitrat Odkrito.si

Zakaj je eksplozija v Bejrutu bila tako ...

tom in jan Njena.si

KMETIJA: Takšen je maček Tom po skoraj enem letu...

Kolumnisti

Razlika med Tinetom in Spomenko Hribar

Deli na:
Razlika med Tinetom in Spomenko Hribar

To se je zgodilo v državnem svetu, instituciji, ki ji je zaupana najvišja kontrola nad etiko (zakonodajo) v državi.

Pucko – vemo – ni junak parlamentarne demokracije, je njen antijunak. Njegovo dejanje po nobenem kriteriju ni etično, uperjeno je zoper pojmovanje etike kot podlage zakonodajnim odločitvam v državnem zboru.

Ob isti priložnosti je Spomenka Hribar napadla Janeza Janšo. Poročevalci so za medije zapisali: »Hribarjeva je izpostavila tudi moč desnice v Sloveniji, ki naj bi tako vplivala na levico, da je, celo ko je bila na oblasti, delovala tako, kot ji je to določila desnica.« Takšen stavek je – prav tako kot gornji stavki njenega soproga – antistavek. Ničesar ne sporoča, lahko ga tudi ne bi bilo.

Ali pač: ima sporočilo. Pove, da je slovenska »intelektualna« in »kulturna« kasta zlepljena s politiko, ki jo marljivo nagrajuje, še bolj vneto plačuje, predvsem pa skrbi, da bi bili njihova duhovna anemičnost in sterilnost vedno pokriti.

A tako je bilo že od rojstva slovenske države. Pričujoči citat prihaja iz proračunsko bogato financiranega dela, ki ga je Tine Hribar objavil leta 2004, nosi pa naslov Evro-slovenstvo. V njem »utemeljuje« slovensko državnost od sedemdesetih let do danes: »Tej primarni razliki poleg razlike med človekom in subjektom sledijo še razlika med stvarjo kot stvarjo in stvarjo kot objektom, razlika med mišljenjem kot mišljenjem in mišljenjem kot koncipiranjem, razlika med svetim in sakralnim, ne nazadnje razlika med narodom in nacijo. S temi razlikami smo se ukvarjali v sedemdesetih letih. Na začetku osemdesetih smo jih že lahko povzeli in zapisali. Izdelava novih kriterijev ne pomeni izgotavljanja nekakšnih za vselej zamejenih oziroma vnaprej nepreklicnih meril vrednotenja, marveč uvajanje označevalcev vztrajnega razločevanja med umetniškim delom in literarno ideologijo, med mišljenjem in metafiziko, med narodom in nacijo, med človekom in subjektom, med stvarjo in objektom itn.« (Tine Hribar, Evroslovenstvo, 2004, str. 19).

Najbolj pomenljiva je prav členica na koncu – itn. ali itd. Pomeni, da je moč to vrsto nakladanja vleči v neskončnost in da se tej »sveti« nalogi Tine Hribar ne bo tako zlahka odrekel. Vsak, ki pozna principe novoveškega (kartezijanskega) mišljenja, ve, da so takšnile stavki dokaz pameti, ki seje, seje in seje – itn. – povedke v veter, dokler piha. Slovenski nacionalni program naj bi temeljil na uvajanju označevalcev vztrajnega razločevanja med mišljenjem in metafiziko, med narodom in nacijo, med človekom in subjektom, med stvarjo in objektom. Poskušajte zgornje pojme nadomestiti z besedami štruca, žemlja ali Pepe. Tedaj se bo ta resnica do konca razodela v »samolastni distinkciji morilskega in samomorilskega nasilja: Dušan Pirjevec sam nosilec in/ali podložnik revolucije, njen rabelj in njena žrtev – iz revolucionarne akcije sestopi k re-evoluciji biti« (prav tam). Preden preidemo k žemlji in Pepetu, povejmo, da je bil Dušan Pirjevec Ahac eden od vojvod enobeja, izraz, ki je označeval neverjetno ekspertnost pobijanja. Preplašil je celo Kardelja: zbal se je Pirjevčeve norosti, ko je ta Rome pobijal tako, da je šla ena krogla skozi več teles. Podpisanemu je Jože Javoršek, ki ga je Pirjevec v osemdesetih tožil zaradi popisov njegovih dejanj v letih 1941–1945, povedal (1988), da je moralo sodišče zaradi grozljivih pripovedi, ki so jih priče prinašale v dvorano, da bi upravičile Javorškov prav, razpravo zapreti za javnost. Tedaj ni nihče ničesar govoril o Pirjevčevem »sestopanju k re-evoluciji biti« niti o mišljenju kot mišljenju, žemlji kot »žemlji« in Pepetu kot »Pepci«.

Hribarjeva izjava o Pirjevcu je sprevržena na prav tak način kot njegovo umovanje o Cirilu Pucku in etiki. Saj res: oba, Pirjevca in Pucka, povezuje iskanje etike. No, definitivno pa še nekaj: Menartov verz iz Anti-songa ali definicije straniščnega mišljenja, kot je tak tip frazarjenja poimenoval pesnik: »Anti-avtor je zvrst bebca, anti-avion je ptič. Anti-Pepe, to je Pepca, anti-panti ni pa nič« (Menart, Antisong, 1979).

Tine Hribar je bil skupaj z Gorazdom Kocijančičem večkrat nagrajen z najvišjimi priznanji: ob prejemu (Slovenec leta 2003 in 2004) sta si oba servirala komplimente o največjih filozofih naroda, četudi nima ne eden ne drug ene resne knjige objavljene pri eni od resnejših založb, vsaj v Celovcu ali Trstu, da o Parizu in Londonu niti ne govorimo. Tine Hribar tudi nase ni pozabil: »Po zlomu komunizma, h kateremu smo največ prispevali svobodomiselni pesniki in misleci …«. Izjavo najdemo prav na isti strani kot vse ostale v tem članku: naj nam bralstvo ne zameri, če nismo glave potapljali obširneje v takšno latrino. Tine Hribar je prispeval k zlomu komunizma v Evropi? Kateri človek, ki da kaj nase, pa se bo upal samega sebe poimenovati s svobodomiselnim intelektualcem?

Nekultura izražanja in komuniciranja je bila temeljna lastnost partijske kaste. V sodobno Slovenijo so jo pretihotapili reformirani komunisti, izdatno so jim pri tem pomagali »kulturniki«. Ves čas so relativizirali odgovornost besede, na ta način pa tudi odgovornost za zločin, četudi so morali za to zapustiti racionalni jezik. Največ so to počeli tisti, ki so bili najraje odlikovani. Dolžnost koalicije razuma je, da Slovenijo vrne v kartezijansko območje mišljenja, ne samo na področju kulture, temveč na področju komunikacije med ljudmi, splošnih vrednot in prave etike. Izziv je zgodovinskega značaja.

Loading...