Leto, ki prihaja, ne bo ravno prijetno za Slovenijo, razlog za tako trditev pa je preprost, vlada, pred katero so se nakopičili dolga leta nerešeni problemi, je enostavno popolnoma pasivizirana, njena strategija pa je, to je zdaj očitno, vezana zgolj na poskuse reševanja vprašanj, ki so tako žgoča, da eksplodirajo v javnem prostoru. Pomanjkanje upravljanja države se bo zato amortiziralo v veliki škodi za gospodarstvo in varnost – obveščevalni sistem, in to se bo moralo začeti razkrivati v letu 2019.
V letu 2019 bo vlada Marjana Šarca morala pokazati, kakšna je njena ekonomska politika. Doslej smo v stotih dneh vladanja imeli priložnosti videti samo obrise, ki pa kažejo na popoln kaos v razumevanju, kaj naj bi ekonomska politika bila. Ekonomska politika seveda ni manifestacija nesposobnosti zapiranja proračuna niti ni prosta delitev sredstev za to, da ima vlada mir pred sindikati in ulico. Kombinacija dosedanjega dela vlade na tem področju, bizarna pozicija Urlepa kot nadministra v Šarčevem kabinetu, in občutek, da se bodo nosilci ekonomske politike zganili, samo če bo pritisk javnosti dovolj močen, ne vzbuja posebnega zaupanja.
Dejstvo, da je Šarec podpiral Damijana za guvernerja Banke Slovenije, in to, da je prva stranka koalicije popolnoma nesposobna razumeti, ali so davki obremenitev ali vir financiranja interesnih skupin, zbuja nelagodje ob premisleku, kako bi ta vlada ravnala, če bi se znašla v gospodarskem ohlajanju ali celo recesiji.
Povedano direktno, Šarčeva vlada, glede na konfiguracijo dela in odsotnost prave predstave o dejanskih problemih slovenske ekonomije, deluje še slabše, kot je Pahorjeva ob nastopu v letu 2008. Dejstvo, da je Šarec podpiral Damijana za guvernerja Banke Slovenije, in to, da je prva stranka koalicije popolnoma nesposobna razumeti, ali so davki obremenitev ali vir financiranja interesnih skupin, zbuja nelagodje ob premisleku, kako bi ta vlada ravnala, če bi se znašla v gospodarskem ohlajanju ali celo recesiji. Glede na zdaj videno, mislim, da bi bila še bolj odmaknjena od realnosti kot Pahorjeva vlada.
Bitka za Gorenjsko banko, grupiranje izjemne moči okoli Save, ki bo slej ko prej nekontrolirano eksplodirala na političnem poligonu, in kaotično kadrovanje po ključnih točkah, ki upravljajo velik del slovenske ekonomije, zbujajo še več nelagodnosti in upravičeno odpirajo vprašanja o operativni sposobnosti LMŠ in vlade.
Zdi se namreč, kot da so vsi skupaj prepuščeni stihiji telefonskih klicev v kabinet predsednika vlade in kot da bi samo še sivina lahko uskladila vse interese in apetite. Ob tem bo vsekakor zanimivo videti, ali bo človek, ki je trenutno postavljen za Šarčeve sive operacije, sposoben podreditve omrežja. To bo seveda odvisno od njegove obveščevalne sposobnosti, kar nas napelje na naslednjo točko, ki se bo morala razkriti v prihajajočem letu.
Največje razočaranje Šarčeve vlada je njeno razumevanje varnostno-obveščevalnega sistema v državi. Slovenija se, kot je pokazal primer Farrokh, sooča z zelo enostavno penetracijo tujih obveščevalnih služb v slovenski bančni sistem, toda tega nekako obveščevalne strukture niso sposobne upoštevati ali pa so zaradi starih grehov tako destabilizirane, da teh tveganj ne morejo zaustaviti. Če menite, da je primer Farrokh zgodovina, ki ni več relevantna, se ozrite proti pohodu kapitala, ki preko AIK banke osvaja Gorenjsko banko. Prvovrstnega gambita neke obveščevalne službe Sova enostavno ne more zaznati.
Očitno je tudi, da se nova vlada ne želi niti dotakniti razsula v policiji. To, da sta v vrhu izbora za novega direktorja Majhenič, ki ima točno nič rezultatov glede pregona bančnega kriminala, NPU pa se je moral angažirati v akciji prikrivanja resnice o pravi naravi bančne implozije, ki se je končala s sanacijo, je očitno nenormalna pozicija politične volje Šarčeve vlade. Medtem ko jim je na NPU uspelo uničiti serijo primerov, denimo preprodaje delnice Banke Celje, pa je na NPU edini uspeh pregon tistih, ki so razmere v bančništvu sanirali. Čigav interes je to? Vladni, banksterski ali kar skupen?
Nič boljše ni z drugo izbiro, s Florjančičem, ki je bil vpleten v škandalozno preiskavo primera Farrokh. Ta nesposobnost Šarčevega kabineta, da bi uredila varnostno-obveščevalni sistem, bo samo podaljšala razmere, v katerih je organizirani kriminal že obkrožil predvsem policijo, Slovenijo pa zalivajo narkotiki, tihotapci ljudi in podjetja, ki za organizirani kriminal perejo denar. V letu 2019 se bo izkazalo, da Šarčeva vlada in kabinet ključnih problemov nista sposobna odpraviti, ta nori in povsem nestabilni sistem pa bosta vzdrževala, ker bolje ne zmorejo in ker jih je sivina že zaobjela, ne da bi to v kabinetu sploh začutili.
Leto 2019 bo pomembno tudi za Levico, stranko, ki se je znašla v slepem hodniku med parlamentom in vlado. Shizofrena pozicija stranke, ki je v vladi, pa misli, da je opozicija, bo pokazala, da je stranka popolnoma blokirana. Njeni predlogi bodo morali biti usklajeni s SD ali pa jih ne bo, to pa bo Levico spravilo v krč. Toda zanjo pravi preizkus šele prihaja, saj bodo v letu 2019 evropske volitve.
In na tej točki se bo začel brutalni spopad egov v stranki. 2019 Levici ne prinaša dobrih obetov, kombinacija nemoči v parlamentu in ponovitev frakcijskih bojev, ki so to stranko vedno znova cepili, bo pokazala, ali je Mesec sposoben stranko premakniti na višji nivo operativnosti ali pa bodo ves čas živeli v udobni iluziji o svoji avantgardnosti.
Vse drugo bo nespremenjeno, a to je slabo.