Upal bi si oceniti, da kakšnih deset odstotkov volilnega telesa pomenimo tisti, ki se nam ideologija porazdeljuje med klasičnim liberalizmom in anarhokapitalizmom. Saj veste, gre za tiste, ki nas vsi tako radi ljubkovalno zmerjate z neoliberalci.
Če ste, v času velike bitke za preusmeritev Slovenije v varšavski pakt in za čim več komunistične simbolike in proslav na eni strani ter prerokbami o islamizaciji Slovenije in prizadevanjih, da se spremenimo v razplojevalni mehanizem na drugi, že pozabili na nas, naj vas spomnim. Mi smo tisti, ki bi vse privatizirali, liberalizirali, deregulirali, znižali davke na minimum in socialne podpore zamenjali za delovna mesta. In ne boste verjeli, mi smo množica volivcev, ki lahko prinese zmago.
Pomemben faktor teh volitev je, in to ni nobena skrivnost, sposobnost političnih strank mobilizirati sredinsko volilno telo. Znotraj te sredine, če odvzamete leve in desne sredince, pa smo vsi preostali, ki gledamo predvolilni cirkus, beremo politične programe in poskušamo ugotoviti, kaj nam stranke prinašajo. Dejstvo je, da nam ne prinašajo veliko, nagovarjajo pa nas tudi ne. Koga se dejansko mobilizira, ne vem, dozdeva pa se mi, da bi to utegnilo biti del političnega telesa na ekstremnih koncih leve in desne porazdelitve političnih spektrov.
Naj vam navedem nekaj primerov, ki me kot liberalca nervirajo do neskončnosti. Prav boleče je poslušati licitacije Združene desnice. Primc in prijatelji, kot da jim ne gre v glavo, da se del prebivalstva ne namerava razplojevati zaradi izboljšanja pokojninskega sistema, ampak zahtevamo privatizacijo tega sistema.
Pozicija liberalcev je pač drugačna, mi ne delamo otrok, da bi Primcu zagotovili varno pokojnino, niti se ne jebemo naokoli po senikih zato, ker bi nam Primc obljubil, da z davki vzame denar Krki in ga da nam za vsak uspešen poskus oploditve. Mi, jebiga, stari, imamo otroke samo zato, ker jih imamo radi. Ne zaradi pokojninskega sistema, in tudi ne zaradi proračunskih podkupnin.
Podobno klošarske nagovore dobivamo z Levice. Lukec, socialistični pravičnik, nam zvišuje socialno pomoč. Jaz pa bi ga rad obvestil, da nihče od nas ne potrebuje njegovega denarja, še manj si želimo, da bi nam dajal denar, ki so ga zaslužili drugi. Mi vsi znamo delati in radi delamo, nekateri iz liberalnega okolja celo ustvarjajo delovna mesta, zato Lukec, hvala, ampak odjebi. Ko boš prišel na plan z idejo, kako ustvariti nova delovna mesta, se lahko začneš pogovarjati z resnimi fanti, dotlej pozabi, prosti transfer denarja drugih ni nič drugega kot potuha ali pa žalitev.
Če mislite, da ste taki klošarji, da vam mora Luka Mesec zagotavljati socialne transferje, na pamet pa vam ne pade, da naj se ustvari okolje, kjer bodo nastajala nova delovna mesta, potem izvolite, volite ta mentalni vakuum, nikar pa si ne mislite, da bomo vsi preostali odšli na volišča. Volite modela, ki je nekoč po ulicah obešal lutke bančnikov, do parlamentarne komisije, ki je preučevala vzroke in odgovornost za bančno sranje, pa ni mogel priti niti enkrat.
Neoliberalcem nam je tudi popolnoma vseeno, če Janković sredi Ljubljane postavi obelisk Josifu Visarinoviču Stalinu ali če Šarec vozi traktor po svojih vukojebinah. Za nas je to kvečjemu bizarno klovnovstvo beta samcev.
Vas zanima, kaj bi mojo neoliberalno sorto zvleklo na volišča? Denimo zaveza, da se bodo prodala vsa podjetja v državni lasti. Dovolj je napajanja na Telekomu, dovolj je revolucij, ki so Luko Koper že skoraj uničile, dovolj je državnega zagotavljanja preskrbe z bencinom preko Petrola in popolnoma nepotrebno je, da si država lasti avtomobilsko zavarovalnico.
Bi morda vklopili mozeg in v predvolilno debato vnesli razpravo o znižanju vseh davkov? Znižanje DDV na pred krizni nivo in ukinitev 50-odstotne dohodninske stopnje? Oprostitve davkov za tiste, ki čepijo na minimalni in zajamčeni plači in oprostitve vseh davkov in prispevkov za upokojence, ki se želijo spet aktivirati? Bi se lahko pogovarjali o razbitju krvoločnega monopola ZZZS in privatizaciji oziroma svobodi do izstopa iz finančne piramide, imenovane ZPIZ? Skratka, ali bi se lahko pogovarjali o stvareh, ki zadevajo 21. stoletje?
Neoliberalcem nam je tudi popolnoma vseeno, če Janković sredi Ljubljane postavi obelisk Josifu Visarinoviču Stalinu ali če Šarec vozi traktor po svojih vukojebinah. Za nas je to kvečjemu bizarno klovnovstvo beta samcev. Lažje bi bilo, če bi to počeli s svojim denarjem, ampak tega koncepta tako ali tako niso nikoli osvojili.
Prav tako nam je vseeno za psihosomatične motnje nekdanjih liberalcev in vsebine izpraznjenih desničarjev, ki ne morejo končati nobenega stavka brez omenjanja islamizacije Slovenije. Če bom hotel, bom šel med vahabije, in kaj potem? Razumem, da se je varnostna politika v tej državi sesula, ampak, butli, tudi delovnih mest manjka.
Skratka, slabo kaže, da bi približno deset odstotkov volilnega telesa prišlo na volitve, če pa ta delež populacije zanima, kdaj se bo natančno država umaknila iz ekonomije, dopustila konkurenco na trgu in pustila podjetnike pri miru, da ustvarjajo nova delovna mesta in omogočajo, da vsi skupaj preživljamo svoje družine.
Po drugi strani pa horda primitivnih levičarjev rjove po kakih Dražgošah, njeni oligarhi pa zahtevajo socialno pravičnost, na desnici pa obljubljajo delitev proračunskega denarja za uspešno oploditev in kotenje novih emšov, se penijo zaradi istospolnih partnerjev in ponorevajo od islama.
Če se politične stranke odločijo, da teh 10 odstotkov volilnega telesa ne bodo nagovarjale, potem se ni treba čuditi, zakaj bo mobilizacija volilnega telesa spet skromna.