To je seveda izračun brez predhodnega prenosa terjatev tujih hčerinskih bank, ki so se odpisale v matičnih bankah, in brez porezanih podrejenih obveznic. Po mojem mnenju je to pesek v oči, podobno kot je bilo z obsodbo Krašovca v primeru Zvonov.
Danes, pet let po imploziji paradržavnega bančnega sistema in ustanovitvi DUTB, ne samo da ni pravih sodnih epilogov banksterskih zgodb, ampak smo zelo oddaljeni od trenutka, ko bi sodni epilogi lahko zrisali mrežo, s katero smo imeli opravka in zaradi kateri smo davkoplačevalska sredstva usmeriti v bančni sektor.
Recimo Krašovčev epilog je izpostavil neko ne preveč kompleksno zgodbo, iz katere nikakor ne moremo sestaviti kriptokomunistične mreže, ki so jo zgradili Zvonovi. Epilog sodbe Valenčiču in Pesjaku prav tako ne pomeni ničesar, saj gre za primer, ki je izoliran od omrežja, potegnjen iz njega in prenešen na nivo abstraktnega pojmovanja, kot da je šlo za singularen problem kreditnega nepotizma oziroma vez in poznanstev.
Kar hočem reči, je, če dodamo še primer Simone Dimic, da ne moremo videti realne slike vzporednega bančništva, ki se je stkalo na relaciji paradržavne banke–politična sivina–podjetja nacionalnega pomena. Namesto tega se ustvarja občutek, da je prihajalo do nepravilnosti, ki so morda celo na robu malomarnih napak, ne pa organiziranega kriminala.
Naj pojasnim. Za Factor banko danes, kakorkoli neverjetno se sliši, sploh ni pojasnjeno, kdo vse so bili njeni lastniki. Morda se zdi neverjetno, da je Banka Slovenije dopuščala, da v banko kot lastniki vstopajo neznane osebe, brez kakršnegakoli zgodovinskega zapisa o njihovi poslovni dejavnosti, toda to za bančnega regulatorja, ki je bil ves čas dejansko instrument interesnih skupin, ni presenetljivo.
Presenetljivo je, da smo za neki Hiram AG iz Švice opravili sanacijo, kljub temu pa danes ni institucionalnega junaka, ki bi pojasnil, koga natančno smo razbremenili dolgov na naš račun. Darka Horvata? Hermana Rigelnika? Ivana Pušnika?
Ravno tako ni niti približno blizu epiloga zgodba o bolgarski West East banki, ki jo je ustanovila Factor banka in jo prodala naprej NLB, ta pa je po fantomskemu posojilu za letovišče ob Črnem morju zašla v težave in bila prodana naprej izraelskemu partnerju Darku Horvatu, solastniku Factor banke. Tako nikoli ne bomo vedeli, kako so obveščevalni stiki med Slovenijo in Izraelom preskočili v bančne posle.
Epilog sodbe Valenčiču in Pesjaku prav tako ne pomeni ničesar, saj gre za primer, ki je izoliran od omrežja, potegnjen iz njega in prenešen na nivo abstraktnega pojmovanja.
Zakaj se te zgodbe ne razkrijejo, zakaj se ti postopki tako nenormalno vlečejo? Menim, da zato, ker bi se razkrila sivina, ki zajema tako NLB kot Factor banko, s čimer bi postalo jasno, da je bilo banksterstvo organizirana kriminalna dejavnost.
Podobno niso še nikjer zgodbe, ki bi pojasnila, kaj je bila pravzaprav resnična vloga podjetja Daj Invest ltd. s Cipra, ki je bila v središču obsodilne sodbe zoper Valenčiča in Pesjaka.
Če želite še več dokazov o tem, da se razkrivajo samo primeri, ki so iztrgani iz konteksta, naj vam navedem primer izgradnje neke vrste letovišča na področju ladjedelnice Izole, v katerem je izginil denar na relaciji Kraški zidar–Konstruktor–NLB. Zadeva bo kmalu zastarala, saj teče že nekako od leta 2007.
Drugače od vseh nas preostalih je omrežje zagotovo zadovoljno, saj se nikoli ne bo izpostavilo vprašanje, kaj nekaj je v zvezi z izolskimi projekti, ki so v jedru banksterskega poslovanja, svoje dni Janez Zemljarič počel pri aktualnemu ministru za gospodarstvo.
Po nekaterih informacijah se zatika tudi v primeru Invej, splošno znanem po tem, da je NLB Interfinanz, skupaj z NLB in LHB, financiral verigo podjetij, ki so bila neposredno del srbskega surčinskega klana. Smisel zatikanja pri tem primeru se začenja počasi razkrivati: primer zlivanja nepovratnih sredstev v Invej je dejansko odličen primer razkritja, kako so bili slovenski banksterji, skupaj z delom politične sivine, povezani s kriminalnim podzemljem.
A tudi primer Invej bo kmalu zastaral. Po naših informacijah se tudi ne preiskuje pranje denarja kokainskega kralja Darka Šarića v NLB Beograd. Si lahko pojasnite, zakaj to slovenske policije ne zanima?
Neraziskani so še drugi primeri, za katere je jasno, da se jih ne policija, ne NPU, ne tožilstvo sploh niso dotaknili, recimo: kapitalski vstop in izstop NLB v Miloševićevo Euroaxis banko Moskva, poslovanje italijanske kriminalne organizacije Sacre Corona Unida preko LHB, sum pranja denarja Nikole Djivanovica, srbskega poslovneža, ki si je v Srbiji že ogledal zaporniške kapacitete (spet preko LHB), nepovratno financiranje Interfinaza albanskih preprodajalcev orožja na Hrvaškem in tako naprej.
Kaj vse to pomeni? Brez obsodb ne bo nemogoče razkriti omrežij, saj bo vsak tak poskus obsojena na to, da postane urbana legenda. Podobno kot je prva banksterska zgodba, ki se je končala s transformacijo LB v NLB, še vedno predmet urbanih legend, obsodb namreč ni bilo, vsa dokumentacija pa je zaprta do leta 2027.
Upoštevajoč slednje domnevam, da bo vsa relevantna dokumentacija, vezana na drugo sanacijo, dostopna šele okoli leta 2043. To tudi pomeni, da bo omrežje, skrito pod nedelom policije, NPU in tožilstva ter varovano z oznako bančna tajnost, lahko nemoteno delovalo naprej.
Tisti, ki danes raziskujemo banksterje, bomo leta 2043 že davno mrtvi. Če menite, da se motim, se vprašajte, koliko časa je trajalo, preden se je z dokumenti dokazalo, da udbomafija ni manifestacija duševne bolezni, ampak realnost.
To je to, nategnili so nas še enkrat in preživeli, zdaj pa praznujte prve parodične banksterske obsodbe, če vas je volja.