Nobena skrivnost ni, kako ponosen je ljubljanski župan Zoran Jankovič na najlepše mesto na svetu. Manj znana je njegova skrb za to, da ostanejo mestni dragulji čimbolj skriti očem radovednih turistov. Čeprav gre za tajni odlok o varovanju mestnih skrivnosti, se ga mestni taksisti držijo kot bi jim šlo za življenje, kar sta na predvečer dneva državnosti na svoji koži občutila državljana, ki sta se želela udeležiti maše za domovino v ljubljanski stolnici. Poklicala sta taksi.
„Do stolnice?“ se je začudil taksist. „Povejte naslov! A cerkva je to? U Ljubljani jih je velik, človek ne more vse, da pozna. Z džamijo bo bolj enostavno, bo sam ena. A vas do tja zategnem? A zraven Plečnikove tržnice? Za eno tržnico vem, sam ne vem, če je to ta, ki jo je Plečnik kupu ...“
Ker se k maši ne spodobi zamujati, sta potnika spremenila načrt. „Mogoče bi si ogledala NUK, Križanke, Narodno galerijo …“ je predlagal mož.
„Lahko bi šla tudi v opero ali filharmonijo,“ se je strinjala žena.
“Vidva sta pa res ena čudaka. To so neki nazivi stari, ne more člov'k vse poznat. Povejte ulico,“ je vztrajal taksist.
Seveda bi mu lahko rekla, naj ju zapelje ne Cesto dveh cesarjev, Pot na Rakovo jelšo, Tbilisijsko ulico, Kardeljevo ploščad, na Trg mladinskih delovnih brigad ali kaj podobnega, vendar se nista mogla domisliti, zakaj bi si pravzaprav želela na katero od teh destinacij. Če v Ljubljani nikamor, potem pa domov, sta sklenila. „Odpeljite naju na železniško postajo!“
„Vi samo povejte naslov,“ jima je bil taksist takoj pripravljen ustreči.
„Prihodnjič bova šla raje v Pariz,“ je zašepetala žena. „Tam nama ne bo treba razlagati, kje je Louvre ali Notre Dame.“
„To je ideja, gospa! A vas zategnem na Pučnika?“ se je razveselil taksist.
„Žal ne poznava naslova,“ se je namuznil mož.
„Ni problema! To pa vem, kje je. Je ful dobra fura.“
Zlata Prinašalka
Avtor karikature: Lan Seušek