Pretekli teden nas je vse pretresla tragična vest o politični smrti – za zdaj resda le klinični – velikega borca za državno varnost, Janka Vebra. Blagega pokojnika se bomo spominjali po marsikateri njegovi izjavi, najbolj pa po tisti, ki jo je pred dvema letoma, v času vlade premierke Alenke Bratušek, izrekel glede prodaje Telecoma. »Nobena država ne prodaja svojih operaterjev, ker gre za nacionalno varnost. Prodaja Telecoma je veleizdaja!« je bil Veber, tedaj še kot predsednik državnega zbora, zelo odločen.

Prav zato je Veber po padcu vlade Alenke Bratušek zastavil vse svoje skromne moči, da bi njegova SD vstopila tudi v vlado Mira Cerarja, sam pa bi v njej postal minister za obrambo. Ker so ga pri tem podprli vplivni častilci zlatega teleta slovenske tranzicije, mu je uspelo. Zdaj, ko se imel pod sabo ves nabor varnostnih in obveščevalnih služb, je bil še bolj odločen zastaviti vse moči, da dragoceno tele ne bi odšlo iz domače štale. Naročil je preiskovalcem naj skrbno pregledajo, če ne bi morda prodaja zlatega teleta  tujcem ogrozila utečenega sistema molže, s katero se zagotavlja redno napajanje vzporednih struktur oblasti.

Poguma odločnost Janka Vebra v boju za ohranitev nemotene oskrbe svoje politične družine z maslom pa je pri nekaterih naletela na nerazumevanje. Mladi povzpetnik Matej Tonin je Vebra obtožil celo prekoračitve pooblastil in kršenja zakona, saj je Vebru očital, da ima prste v marmeladi. Ministru za obrambo ni preostalo drugega kot to, da je medijem razkril, kako mu je poleg državne varnosti najbolj pri srcu slovenski zajtrk, ki vključuje avtohtono slovensko maslo in avtohtono slovensko marmelado.

Po tem priznanju pa je požrtvovalnemu borcu za dragoceno državno tele od žalosti počilo politično srce, ki je pogumno bílo zgoraj na levi. Slava mu! Edina tolažba v tej žalostni uri je za vse nas zavest o tem, da je politično blago pokojni Janko Veber politično preminil v zarji upanja, da je preprečil veleizdajo in da tele vendarle ne bo prodano. Preden je politično izdihnil, je namreč prosto po Kajuhu zašepetal: »Veš, striček Milan, lepo je živeti, a za te kable bi hotel še enkrat umreti.«

Zlata Prinašalka

Avtor karikature: Lan Seušek