Pretekli teden je potekala prava mala drama okoli izgubljene nedolžnosti pravzaprav-še-ne-in-že-ne-več ministrice za šolstvo Klavdije Markež. Začelo se je z iskanjem njene magistrske naloge, ki naj bi nastala po metodi copy – paste (preslikaj – prelepi) in torej po mnenju nekaterih sploh ni bila njeno avtorsko delo. Spet drugi pa so prisegali, da je ministrica – magistrica nalogo v celoti lastnoročno prepisala in jo šele potem predala v tipkanje tajnici Delavske univerze, kar dokazuje, da gre za nesporen original.

Premier Miro Cerar, ki je Markeževo predlagal za ministrico, ker tisti hip pač ni imel boljše izbire, se je odločil zadevo skrbno proučiti, malčki v vrtcih in otroci po šolah pa so, kot je poročal tviter, prosto po mačku Muriju že veselo vadili bodočo šolsko himno: » … vse prepiše brez razlike, tudi vejice in pike ….«  

Po tehtnem premisleku se je premier Miro Cerar odločil za slovo od novo pečene ministrice, kar je seveda velika krivica. Saj kaj pa je revica kriva, če so jo nategnili. Magisterij je – kot to dandanes stori že marsikdo – naročila in pošteno plačala; podtaknili pa so ji ponaredek. Goljufi! In ni bilo prvič. Pred časom je na svoje veliko razočaranje odkrila, da tudi njena torbica ni originalni Louis Vuitton. Si lahko predstavljate? Da o ponarejenem Rolexu, s katerim je hotela razveseliti soproga, pa je šel skoraj zakon po zlu, sploh ne govorimo

Krivica gor ali dol – čeprav je bila magistrica Klavdija Markeš ministrica samo pet dni, mnogi menijo, da tudi to nekaj šteje. Navsezadnje lahko človek, tudi če je minister le en sam dan, to do konca življenja beleži v svoj življenjepis. No, po drugi strani pa je treba priznati, da je veliko preprosteje, če življenjepis prepiše od nekoga, ki je bil minister, in po nepotrebnem ne izgublja časa z zagovori po parlamentarnih odborih.

Zlata Prinašalka

Avtor karikature: Lan Seušek