Eno je zdaj že jasno: Mučencu za blagor slovenskih upokojencev, blaženemu Karlu od koalicije, manjka samo še en čudež pa bo dosegel čast oltarja slovenske demokracije.
Nobena skrivnost ni, kako polno muk in trpljenja je politično življenje bodočega svetnika. Kar naprej mora stopati v različne koalicije, pa če se mu to še tako upira. Za blagor upokojencev je leta 2004 stisnil zobe, premagal strah pred gobavostjo in postal član prve vlade Janeza Janše. Kot obrambni minister je podpisal nesrečno pogodbo o nakupu osemkolesnikov. Sreča v nesreči je bila, da ni imel pojma o tem, kaj podpisuje, in ravno tej sveti ignoranci se mora Karel zahvaliti, da je šel kelih imenovan Patria gladko mimo njega in je tako v vladi Boruta Pahorja brez zapletov postal minister za ločevanje odpadkov. Posel je bil očitno umazan, zato je Karel nekako na sredi mandata odstopil s položaja in odšel na čiščenje v purgatorij, od koder je bil, ponovno brezmadežen, povzdignjen v zunanjega ministra druge Janševe vlade. Odtlej ni bilo dvoma: Vlade se menjajo, Karel ostaja.
Je že tako, da življenje terja od vsakogar, od bodočih svetnikov pa še posebej, nenehno žrtvovanje. Tako je tudi Karel spoznal, da mu ne preostane drugega kot, da si vsakič znova naloži na utrujena ramena funkcijo zunanjega ministra. Posebnega ministrstva za zdrahe in spotike si doslej namreč ni omislila še nobena slovenska vlada. No, morda to še pride. A tudi tako ne gre spregledati, da sta bila blagoslova Karlove prisotnosti v koaliciji deležna tudi Janševa naslednika, Alenka Bratušek in Miro Cerar. Z magistrico kopiranja naš Karel od koalicije ni bil posebno zadovoljen, od doktorja etike in morale pa tudi ni veliko pričakoval. Komaj dan po parlamentarnih volitvah je napovedal, da je Miro Cerar zgodba, ki bo trajala kvečjemu eno leto, kar Karla pa ga ni oviralo pri vstopu v njegovo koalicijo.
No, malo se je zmotil, zato ga zdaj boli Đoko, in je jezen na oba koalicijska partnerja. »Nenavadno je, da SMC kot dveletni otrok vodi državo, in še bolj nenavadno, da se stranka SD hvali z več kot stoletno tradicijo,« se je pred dnevi pridušal naš novi blaženi.
V taki družbi je Karlu seveda nerodno, vendar ga tolaži dejstvo, da so pokojnine letos prvič po nekaj letih zopet usklajevali. Kar je seveda čudež. V povprečju za štiri evre. Kar je malo manjši čudež. Za približno polovico te vsote, kolikor lahko upokojenci pričakujejo od napovedane izredne uskladitve, je Karel pripravljen pozabiti na svojo pregovorn načelnost in ob interpelaciji zagotoviti podporo ministrici Anji Kopač Mrak. A to seveda ni noben čudež.
Zato bo po vsej verjetnosti treba počakati na izpolnitev njegove predvolilne obljube o 1000 evrih najnižje pokojnine. Šele te bi utegnila biti priznana kot drugi čudež, ki ga potrebuje, če hoče doseči čast oltarja. A o tem Karel zdaj skromno molči.
Zlata Prinašalka
Avtor karikature: Lan Seušek