»Ni dobro našemu Miru samemu biti; naredili mu bomo pomoč, ki mu bo primerna,« so prosto po očaku Mojzesu (1 MZ 3-18) sklenili dobronamerni razumniki, med katerimi ne gre spregledati dveh bivših ministrov Dimitrija Rupla in Žiga Turka, pa para poslancev Romane Jordan in Marka Pavlišiča ter še nekaterih drugih odprtih glav. »Naredimo mu partnerja,« so sklenili.
Naš Miro, s priimkom Cerar, se je ponudbe na moč ustrašil. Znano je namreč, da je moral naš praoče Adam ob podobni priložnosti iskanja pomoči žrtvovati rebro. Njemu pa zdaj grozi, da se bo moral odpovedati – ne rebru – ampak kar pravosodnemu ministru Zoranu Klemenčiču. Če bi šlo samo za Karla Erjavca, ki ga vsi poznamo kot največjo pogubo vsake vlade, ali pa Gorazda Žmavcu (kdo je že to) bi nekako še šlo …
Odpovedati se Klemenčiču, ki je v veliki meri zaslužen za njegov obstoj, ki je tako rekoč stvarnik premiera Mira Cerarja, pa je seveda čisto nekaj drugega. Še posebej, če človek pomisli, da naj bi dobil v zameno zanj samega princa teme, Janeza Janšo, pravnomočno obsojenega politika, čigar obsodbo je ustavno sodišče sicer razveljavilo, a Cerar vztraja, da dvom ostaja. Janezu Janši etični in moralni Miro Cerar – četudi so vsi dosežki njegove vlade utemeljeni na vsaj približni realizaciji pobud druge Janševe vlade – ni nikoli zaupal, mu ne zaupa in mu ne bo nikoli zaupal. Kar pa seveda ne pomeni, da Cerar predloga 'zaskrbljenih državljanov' ne bo temeljito proučil, o njem razmislil in po temeljitem preudarku povprašal zaupanja vredno osebo, kaj mu je storiti.
In kako se je na pobudo odzval Janez Janša? Pobudo je označil za zanimivo, vendar meni, da se spodobi, da najprej Miro Cerar pove, kaj je sklenil glede darovanja rebra. Razkrili pa smo tudi prisluh pogovora med Cerarjem in njegovim mentorjem. Ekskluzivno objavljamo zapis:
Cerar: »Zakaj se obotavljam? Ja, ne vem, če lahko zaupam temu JJ-ju. Vedno bo ostalo neodgovorjeno tisto vprašanje …«
Cerarjev sogovornik : »♂☻? {{{, ♫ B!☺♥☻!«
Cerar: »Ja, če ti praviš, da je to dobro, ker bo tako vedno on za vse kriv, potem … Hvala, Milan. Vedno veš, kaj reči.«
Zlata Prinašalka
Avtor karikature: Lan Seušek