Boštjan M. Turk v kolumni navaja neresnična in žaljiva dejstva o meni in o sodnem postopku, v katerem je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je Boštjan M. Turk s številnimi medijskimi objavami grobo posegel v mojo čast in dobro ime ter osebno dostojanstvo, pri čemer ga je vodil zavržni namen, to je moja osebna diskreditacija, razžalitev in ponižanje, ter mu ni bilo mar za pravici javnosti do obveščenosti in do svobode govora, ki ju je zlorabil pri svojem početju.
Tisto, kar Boštjan M. Turk v članku neutemeljeno očita sodišču, namreč v celoti velja le zanj.
Nikakor ne drži, da naj bi sodišče v sodbi »stvari vzelo iz konteksta« in jih postavilo v »perspektivo grozljivega sodnega konstrukta«. Boštjan M. Turk je namreč tisti, ki je arhivsko dokumentacijo Arhiva RS vzel iz konteksta in jo zmanipuliral za dosego svojega nedopustnega cilja, to je za medijski pogrom nad mano.
Višje sodišče v Ljubljani je tozadevno s sodbo v celoti pravilno, predvsem pa pravnomočno, potrdilo predhodni zaključek sodišča prve stopnje, da za kakršne koli očitke o mojem aktivnem sodelovanju s Službo državne varnosti oz. Udbo, še manj pa za očitke o »vohunjenju in ovajanju« ter drugo nesnago, ki mi jo očita Boštjan M. Turk, ni prav nobene podlage. Boštjan M. Turk je tudi po stališču višjega sodišča tozadevno z uporabo objektivno žaljivih zapisov, brez kakršne koli podlage oz. celo v nasprotju z vsebino listin Arhiva RS, ter v nasprotju z veljavnimi standardi odgovornega ravnanja publicista/novinarja (sodišče mu očita, da je ravnal vsaj brezbrižno in hudo malomarno!), zgolj zasledoval lastne zavržne namene, to je željo po moji diskreditaciji, zaničevanju, ponižanju in razžalitvi. Pri tem nikakor ni zasledoval pravice javnosti do obveščenosti oz. pravice do svobode govora, ampak zgolj svoje parcialne in zavržne interese.
Nikakor tudi ne drži, da naj bi bila sodba višjega sodišča »izrečena po krivici s popolnoma jasnim namenom zastraševanja« oz. da naj bi pomenila »najtežji atentat na svobodo javne besede« oz. na dejanje, ki bo imelo za stanje demokracije pri nas »nezaslišane posledice«. Boštjan M. Turk je namreč tisti, ki je v konkretnem primeru z namenom medijskega »atentata« name, kot drugače mislečega, leta s spornimi objavami grobo kršil moji temeljni človekovi pravici do osebnega dostojanstva in časti ter dobrega imena. Boštjan M. Turk je pri tem zlorabil svobodo govora in pravico javnosti do obveščenosti za dosego svojih parcialnih interesov. Takšno ravnanje je v demokratični družbi prepovedano, in to je (glede na pogostost, trajanje in intenziteto kršitev) ustrezno sankcioniralo tudi sodišče v zaščito temeljnih človekovih pravic, pravnega reda in demokracije. Da tega Boštjan M. Turk ne zmore in noče razumeti, glede na njegovo dosedanje ravnanje – pisanje, niti ni presenetljivo.
Tako kot je Boštjan M. Turk za dosego svojih zavržnih ciljev (zaničevanja, razžalitve in sramotitve) zlorabil pravico javnosti do obveščenosti in do svobode govora, tako skuša zlorabiti tudi svojo titulo s francoske Sorbone, ko podaja o meni in moji literaturi žaljive vrednostne sodbe. Tudi v zvezi s tem je višje sodišče jasno in pravilno ugotovilo, da je Boštjan M. Turk o mojem literarnem ustvarjanju ter moji osebnosti podajal grobe in žaljive vrednostne sodbe, brez vsakršne podlage (strokovne ali kakršne drugačne), izključno z namenom sramotitve in zaničevanja, zaradi česar so njegove morebitne strokovne kompetence povsem nepomembne. Obravnavano ravnanje Boštjana M. Turka francoski Sorboni in njenim doktorandom gotovo ne more biti v ponos.
Res je bil oče Boštjana M. Turka prof. dr. Josip Turk moj zdravnik in velik človek (kar sem tudi javno priznal), vendar pa to žal ne spremeni dejstva, da mi je Boštjan M. Turk s svojim protipravnim in zavržnim ravnanjem povzročil veliko škodo, kar je ustrezno sankcioniralo tudi sodišče. O tem, kaj je v sodnem postopku uspelo dokazati meni, kaj pa Boštjanu M. Turku, jasno govori pravnomočno zaključen sodni postopek, v katerem sem v svojimi zahtevki v celoti uspel, Boštjan M. Turk pa popolnoma propadel. Glede na to, da sem pok. prof. dr. Josipa Turka osebno poznal, si ne morem predstavljati, da bi slednji odobraval v predmetnem sodnem postopku obravnavano ravnanje svojega sina.
Sodba višjega sodišča tako ne pomeni nikakršnega nasilja ali atentata, ampak zmago pravne države in človekovih pravic nad parcialnimi interesi posameznikov in potvarjanji polpretekle zgodovine.
