Hrvati imajo pregovor »Ako ne veruješ, nemoj da psuješ!« Kristjane še loči slabih 40 dni, ko bomo imeli svojo parado: velikonočno procesijo. Mladi farizej, Gamalielov obetajoči gojenec, izjemno talentiran v svoji generaciji, vrhunsko uspešen med svojimi vrstniki je postal eden od »paradnih konjev« te velikonočne procesije. Prej je bil zaprt v svojem ozkem prepričanju, bil podpornik pravične smrtne kazni za tako imenovane narodne izdajalce, med katere je spadal tudi Nazarenec. Zdaj je nenadoma eden izmed njegovih glavnih privržencev.
Kako je lahko obrnil hrbet vsem sijajnim obetom, ki so bili temelj njegovega visokega ugleda? Pretrgal je stik z rojaki in krvnimi sorodniki. In kaj mu je to prineslo? Preganjali so ga, lovili, napadali in hudo kritizirali z vsem arzenalom »orožja«, ki so ga njegovi »bivši prijatelji« zdaj uporabili zoper njega. Namesto da bi bil všečen, ljudski, je imel čedalje več nasprotnikov. Postane osamljen človek, le peščica si ga upa naglas podpirati. Navadi se nenehnega tveganja in gledanja smrti v oči. On je sedaj v zaporu, in čez leto ali dve bo postal mučenec. V zapor pa ni prišel, ker bi bil odpadnik ali izdajalec. Kaj je Pavla iz Tarza spremenilo?
Vizija, videnje, srečanje Jezusa Kristusa. Vera v Jezusa Kristusa oplemeniti vsako človeško življenje. Ljudje, ki verjamejo v čudeže in nenadne spremembe ljudi, gledajo na Pavlovo spreobrnjenje kot proces, ki ga je sprožila likvidacija prvega krščanskega mučenca, diakona Štefana. Jeruzalem je Pavel zapustil kot žalosten preganjalec, ki se je odlikoval v preganjanju privržencev Nazarečana, prepričan, da je Jezus bogokletnež in slepar in da so njegovi učenci škodljiva golazen, paraziti, človeški izrodki, če hočete, ki jih je treba iztrebiti, zazidati v Hudo jamo. V Damask, v glavno mesto Sirije pa je vstopil kot ljubljeni učenec istega Kristusa, ki ga je prej z vso silo preganjal.
Dokler še stojijo kipi Kidriča, Tita, Kardelja, dokler so po teh zločincih še poimenovane ulice in trgi, smo kristjani v Sloveniji sužnji rdečega apartheida, po Türkovi izjavi 8. marca 2009 smo nekako drugorazredna raja, ki naj bo srečna, da jih potomci slovenskega rodomora sploh pustijo živeti, da nas ne zazidajo preprosto nazaj v rov Sv. Barbare. Že 27 let traja zapor brez zidov za Slovence, ki razumejo standarde zahodne demokracije. Lažnivec iz Murgel strelja na Resnico na vsakem koraku. Pojavlja se na praznovanju začetka slovenske vojske, pojavi se na jubileju izdaje 57 št. Nove revije. Pod njegovimi »streli« padajo pošteni fantje in dekleta, ki prodajo svoj značaj za drobtine. Star komunistični nasilnež, kot ga imenuje Simoniti, morda celo misli, da bo pobegnil Žalam.
Kje so ženske kitke, ki so se 70 let ohranile nedotaknjene za 11 betonskimi pregradami Barbarinega rova? Kje so prstani, ki so jih te ženske imele na rokah v znamenje zaveze. Ivane Orleanske. Sedemnajstletno dekle, ki je poveljevalo francoski kraljevi vojski. Z njenimi vojaškimi zmagami se je tehtnica v stoletni vojni med Angleži in Francozi odločno prevesila na stran Francozov. Njene zmage so omogočile kronanje kralja Karla VII., zato je njeno družino nagradil s plemstvom. Kako različno od naših osamosvojiteljev, ki so kar naprej na montiranih procesih. A tudi Ivana je kmalu dobila od svojega rojaka nož v hrbet. Vojvoda Burgundski pa jo je prodal Angležem. Proangleška duhovščina jo je na montiranem sodnem procesu obtožila krivoverstva in jo obsodila na usmrtitev s sežigom na grmadi v Rouenu 30. maja 1431. Na obnovitvenem procesu, 20 let po smrti, so jo spoznali za nedolžno. Inkvizitor jo je junija 1456 označil za mučenko, njene prvotne sodnike pa za krivoverce. Papeška komisija je še enkrat preiskala sojenje in ugotovila, da je Ivana bila pravzaprav osvoboditeljica svojega ljudstva, in bila je oprana vsakršne krivde.
Proces proti Ivani Orleanski je najbolj znamenit proces kateregakoli disidenta na evropski celini. Če stopimo v sodno dvorano mesta Rouen, postanemo priča nečesa svetega, ganljivega. Sprašujemo se, kaj je Ivana tam govorila, zakaj je tako govorila? Iz kakšnih razlogov je sodnik postavljal takšna vprašanja, kot jih je, kaj je iskal …? Odkrijemo genialnost Ivane. Gremo na sodni proces, v katerem je 19-letno dekle. Kako je bila videti ta mladenka Ivana, ko so jo pripeljali v dvorano? Njena podoba kaže na izredno močno osebnost, ki vzbuja pozornost. Če rečemo, da je bila Ivana Orleanska vojaška osebnost, je bila vedno v službi obrambe. Tudi na sodnem procesu, na katerem poleg nje opazimo sodnike. Toda sodniki niso bili njeni sodniki, ampak njeni nasprotniki oz. sovražniki. Sodnik je namreč v službi pravičnosti. Ivana je bila v zaporu od 22. februarja do 30. maja 1431. To je bil proces, ki je bil v naprej izgubljen. Da, brez kakšnega dvoma. Kot proces proti Sokratu ali Kristusu. Nemogoče je na takšnem sodišču pričakovati pravično sodbo. To je bil v resnici politični proces.
Še enkrat se vprašajmo, kdo so bili sodniki in kdo jim je dal pravico soditi? Ivano Orleansko so poznale vse takratne kronike po Evropi. V dveh letih je postala najbolj markantna osebnost svojega časa. O njej se je povsod govorilo, vse do Rima. Njen sodnik ji je pred izrečeno smrtno obsodbo dejal: jaz sem tvoja trenutna in tudi večna rešitev. Po svoje res: na sodnem procesu so Ivani vzeli tudi prstan, na katerem je pisalo Marija Jezus.
