Že dolgo spoštljivo gledam na prispevek tistih partizanov, ki so šli v boj proti okupatorjem iz domoljubja, ne pa iz revolucionarnih namenov – takih je bilo veliko zlasti na Primorskem (mimogrede, verjetno mojega starega očeta niso ubili Italijani v ofenzivi 1942, očeta odpeljali v koncentracijsko taborišče Rab in Renicci, ker bi bila simpatizerja okupatorja).
Žal mi je, da s(mo) končali na nedemokratični strani anti/fašističnega/nacističnega zavezništva, to smo plačali po vojni z našimi ozemlji na zahodu in jugu (vprašajte g. Lipovca iz Clevelanda, kaj je slovenski delegaciji povedal predsednik ZDA Truman glede Trsta), doma pa je bil njihov boj instrumentaliziran za uvedbo totalitarne oblasti.
Nimam težav s takimi partizani (še enkrat o mojem očetu – po vrnitvi iz taborišča se je pridružil domobrancem, ker ni maral v njegovem okolju očitne revolucionarne razsežnosti partizanstva, ki se je kazala s poboji civilistov ...), problem imam s tistimi, ki so ga instrumentalizirali, z njim manipulirali in ga pod simbolom rdeče zvezde mitizirali kot čisto svobodo in ga še zelo zaračunali. V tem je podlaga za razlikovanje med OF in bojem za osamosvojitev.
Obnašanja komunistične partije, ki je monopolizirala boj proti okupatorju in v svojem interesu politično določala »izdajalce«, po preobratu pri Stalingradu ukinila začetno formalno pluralno sestavo OF, s krvavo revolucijo med vojno in po njej tragično razdelila slovenski narod ter pol stoletja izvajala ekskluzivno totalitarno oblast – je neprimerljivo z obnašanjem koalicije demokratičnih strank Demos, ki je dobila prve demokratične volitve s programom samostojne in demokratične slovenske države.
Za partijo in za potrebe prevzema oblasti instrumentalizirano OF smo dobili komunistično diktaturo s samooklicanim avantgardnim, vodilnim oziroma vladajočim razredom in drugimi – drugorazrednimi državljani. Z Demosom, brez katerega zmage ne bi bilo plebiscita za osamosvojitev – niti uspešne strnitve političnih strank s sporazumom o izvedbi plebiscita – smo dobili demokratično republiko za vse. Kot se je že pred leti (1998) upravičeno in jasno izreklo ustavno sodišče – svobodo smo dobili šele s prvimi demokratičnimi volitvami in postavitvijo demokratične vlade.
Ko smo leta 1990 in 1991 organizirali obrambo proti morebitnemu napadu (in pravilno razumeli razorožitev slovenske Teritorialne obrambe na dan izvolitve Demosove vlade kot vojno napoved) bodočih braniteljev, nismo spraševali po barvi strankarskih knjižic, ampak po tem, ali so se pripravljeni boriti za samostojno in demokratično domovino – Republiko Slovenijo. Vojno za Slovenijo smo bíli in dobili z mislijo na prihodnost vseh in dobili široko ljudsko podporo.
Z osamosvojitvijo smo prelomili s totalitarnim režimom, ki ga je simbolizirala tudi rdeča zvezda, v imenu katere smo bili napadeni s strani jugoslovanske armade. Glede na vse to rdeča zvezda ne more in ne sme simbolizirati ne svobode ne osamosvojitve. Rdeča zvezda je slovenski narod raz/delila, zato je ne moremo praznovati kot skupen simbol. Praznujemo lahko skupaj samo tisto, kar nas druži. Zato se mi zdi potiskanje rdeče zvezde na mesto prvega simbola (pri praznovanju 20.
obletnice osamosvojitve je bilo prvič tako, prapori osamosvojitve so bili namenoma potisnjeni v ozadje) nevzdržno, neodgovorno in v neskladju z nameni osamosvojitve. Namesto da bi praznovali skupaj osamosvojitev kot največji in povezovalni dosežek nacije, nam kar naprej vsiljujejo ideološko politično polarizacijo.
Kadar se je na proslavah že pojavila rdeča zvezda (leta 1991 je res nisem videl), sem jo lahko dojemal samo v duhu besed, ki sem jih zapisal prav na začetku – kot poklon osamosvojitvi v imenu tistih, ki so se borili za slovensko svobodo v drugi svetovni vojni iz domoljubnih izhodišč – pa nič in nikoli nič več. Slovenska osamosvojitev pomeni diskontinuiteto z rdečo zvezdo, ki ne more pomeniti ne svobode, ne samostojnosti, ne demokratične Evrope.
Če na dan državnosti na Trgu republike ne bomo proslavljali vrednot osamosvojitve, me tam ne bo. Dovolj žalostna koncesija je že v tem, da hrbet proslavljajočih varujeta voditelja revolucije Kidrič in Kardelj, kar je kulturna in politična sramota v evropskem merilu. Naj mi nekdo v demokratični Evropi pokaže še katero glavno mesto s tako simboliko.
Rad bi, da bi ne glede na politično barvo vlade na Trgu republike vsako leto na ta dan, kot Slovenke in Slovenci, kot državljani in državljanke Republike Slovenije, praznovali z veseljem isto stvar, dan državnosti v svobodni in evropski Sloveniji, kot skupno vrednoto.