Ker imajo še vedno največji vpliv na volilno telo televizije, so politični apetiti tam največji. Sedanji premier si je v času vlade Mira Cerarja, ko je bil v opoziciji, ustanovil lastno strankarsko televizijo s prozornim namenom, da mu pomaga spet priti na oblast. A Nova24TV ima zanemarljiv doseg in prepričuje le prepričane.
Ni naključje, da je novega lastnika – Orbanovega tajkuna Jozsefa Vido iz Madžarske – dobil Planet TV, ki je bil ustanovljen v času druge Janševe vlade. V zadnjih desetih letih je v tej jami brez dna, na »planetu teme« Telekoma Slovenije, končalo že skoraj sto milijonov evrov denarja paradržavnega telekomunikacijskega operaterja, ki po spremembi lastništva ostaja še naprej njen glavni financer, podobno kot zadnji dve leti Nova24TV.
Tudi ni naključje, da Planet TV in Nova24tTV skupaj pripravljata predvolilna soočenja in da na obeh televizijah predvajajo »ekskluzivne intervjuje« s predsednikom vlade, ki so zelo podobni tistim, ki jih predvaja ruska državna televizija z Vladimirjem Putinom.
Tudi Janševa »invazija« na RTV Slovenija se tik pred volitvami ne dogaja brez razloga. Dogaja se zaradi volitev, da si predsednik SDS politično podredi nacionalko, da bo v času volilne kampanje čim bolj trobila v njegov rog. Da se mu pred kamerami ne bo potrebno soočati z glavnim izzivalcem Robertom Golobom, da bo lahko sam, kadar si bo to zahotel, na dolgo in široko modroval v Odmevih.
Fotografija je simbolična.
Nacionalna televizija je plen vsakokratne oblasti, Janša si jo skuša podrediti, podobno kot so si jo vrsto let podrejali v levem političnem taboru. Da bo ostala prvenstveno v službi politike, ne pa javnosti. Plačniki obveznega RTV-prispevka pa bomo še naprej plačevati enkrat levo, drugič desno politično propagando.
Največjo komercialno televizijo POP TV pa »drži v šahu« vladajoča politika predvsem po Telekomu Slovenije. Ni nenavadno, da je njegova uprava, ki ji zadnji dve leti predseduje politični izbranec SDS Cvetko Sršen, ravno pred volitvami proti PRO Plusu sprožila 12 milijonov evrov težko tožbo.
V desnih medijih kot v starih partijskih časih ne sme biti kritike desnih politikov, je lahko samo propaganda. Če ni tako, te desni politični hegemon Janša izobči in poskuša uničiti.
Trdijo, da za njihove programe že več let plačujejo preveč, zasoljeno ceno pa naj bi jim vsilili z zlorabo prevladujočega položaja, kar se je zgodilo pred šestimi leti, ko je Sloveniji vladal Miro Cerar. Razumeti je, da naj bi Cerar komercialko zalival s Telekomovim denarjem in si tako kupoval medijsko naklonjenost.
Z namenom vplivanja na njen informativni program se je na svojo pobudo s pokojnim češkim lastnikom Petrom Kellnerjem sestal tudi Janša, ki je POP TV javno označil za največjo opozicijsko stranko. Zdaj jo prek Telekoma stiska za vrat, da bi mu bila bolj naklonjena v predvolilni tekmi.
Najbolj plastičen primer neizmerne lahkosti političnega podrejanja medijev je drugi najbolj brani spletni portal v državi – Siol.net. Vsakokratna vlada lahko po njegovem lastniku Telekomu Slovenije veliko lažje kot na RTV, kjer so procedure bolj zapletene, nastavi »svojega« odgovornega urednika. Siol je tako skoraj vedno najbolj na liniji, najbolj provladni medij.
A ne samo Siol in množica portalov iz propagandnega imperija SDS za Janšo očitno niso bili dovolj, »piškotek« je dobil tudi domoljubni poet Igor Pirkovič, pred kratkim imenovan za v. d. urednika novih medijev MMC RTV Slovenija. V predvolilni kampanji ne sme biti nič prepuščeno naključju, na uredniških pozicijah morajo biti »naši«. Leve novinarske »talibane« na MMC morajo zamenjati desni.
Pred volitvami je zato potrebno osvojiti čim več medijev. V od politike vsiljenem bipolarnem medijskem svetu je lahko prostor samo za desno ali levo propagando. Neodvisni mediji in avtonomni novinarji, ki razmišljajo s svojo glavo, ne obstajajo. Prostor je samo za »naše« in »vaše«.
Politiki pa imajo ob teh osvajalskih pohodih po slovenskih medijih vedno polna usta sladkih besed, kako morajo biti mediji neodvisni in pluralni. A medijska realnost je v resnici povsem drugačna. Večina tako levih kot desnih politikov ima dejansko sprevržen odnos do medijev. Da jim po eni strani vdano služijo za lastno promocijo, po drugi pa napadajo njihove politične tekmece.
Pred volitvami običajno padejo medijske maske in se klavrno končajo vsa novinarska sprenevedanja. Ni naključje, da ravno v času predvolilne kampanje v poštne nabiralnike slovenskih gospodinjstev prihajata predvolilna brezplačnika po imenu Demokracija in Domovina. Propagandna strankarska pamfleta Janeza Janše in Mateja Tonina.
Drugače od politike menda »neodvisna« politična tednika, ki sta bila ustanovljena tudi z namenom, da se z medijskega trga izrine politično nepredvidljivi Reporter, ki ga držite v rokah. V desnih medijih namreč kot v starih partijskih časih ne sme biti kritike desnih politikov, je lahko samo propaganda. Če ni tako, te desni politični hegemon Janša izobči in poskuša uničiti.
