Za Tibaut Ciringerjevo sicer nisem povsem prepričan, da je bil zgornji del njenih oblačil povsem črn, temen pa je zagotovo bil. Ali kot je dejala v prispevku o prepovedanem koncertu Thompsona na POP TV: »Pa znamenita črna barva, značilna za ustaše. Največkrat je tako oblečen Thompson na koncertu, pa tudi njegovi oboževalci.«
Tudi njeni sogovorniki so bili oblečeni v črno: organizatorja koncertov Igor Vidmar in Simon Kardum (črna majica z zloveščo risbo), tudi Damjan Mandelc, ki na Filozofski fakulteti v Ljubljani poučuje sociologijo naroda in nacionalizma, je imel teman (črni?) suknjič. A nikomur niti na pamet ne pade, da bi jih označil za ustaše (ali fašiste), čeprav so govorili izrazito totalitarno, proti svobodi – kako je prav, da je bil koncert Thompsona prepovedan.
Damjan Mandelc je šel še malo dlje. Poleg floskul o podpori ustaštvu in nacizmu na koncertih Thompsona ter zgražanju, da množica starih in mladih tam obuja podporo ustaškemu režimu, je vendar je povedal tudi nekaj, s čimer se moram strinjati. Namreč, da smo naredili napako ob osamosvojitvi, ko v Sloveniji nismo zaznali porasta skrajnih gibanj. Res je. Mlada država bi se takrat morala lustrirati, iz javnega življenja bi morali izločiti vse vodilne in vodstvene pripadnike nekdanjega zločinskega komunističnega režima, enako narediti z udbovci in kosovci.
Ker nismo izločili teh skrajnežev, smo imeli za prvega predsednika nekdanjega šefa partije, ki je zatirala človekove pravice, danes se po poslovnih parketih sprehajata okorela udbovca Janez Zemljarič ali Drago Isajlović, udbovskega sodelavca Mitjo Meršola se predstavlja kot legendo slovenskega novinarstva. Vse to ob podpori hujskaške Zveze združenj borcev NOB, ki podžiga sovraštvo do drugače mislečih, se pravi tistih, ki odkrivajo partizanske in komunistične zločine.
A to očitno ni problematično, ampak je glavni problem Thompson. In ustaštvo. 70 let po 2. svetovni vojni s tem še nismo razčistili. Ne zato, ker ne bi želeli, ampak zato, ker se omejujeta svoboda govora in mišljenja. O zadnji svetovni vojni ne moreš svobodno govoriti, ker si lahko takoj obtožen nacizma in fašizma. Francozi danes lahko povsem svobodno govorijo o maršalu Pétainu. Tudi poveličujejo ga lahko, čeprav je sodeloval z nacisti in je bil med 1940 in 1944 vodja države, ki jo poznamo kot Vichyjska Francija. Tako je odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).
Primer je v Franciji znan kot Lehideux in Isorni vs. Francija. Omenjena so člani nekdanjega francoskega uporniškega gibanja obtožili poveličevanje nacizma. Francoska sodišča so jim dala prav, bila sta obsojena, ker sta javno branila maršala, ki je sodeloval z okupatorjem, a ESČP je sodbo odpravilo, ker primer ne spada »v kategorijo jasno določenih zgodovinskih dejstev«, da je od 2. svetovne vojne minilo že več desetletij ter da pluralizem, strpnost in širina duha, brez česar ni demokratične družbe, lahko določeno skupino ljudi žalijo, šokirajo in vznemirijo.
Podobna državna tvorba kot v Franciji je bila tudi NDH. Vodil jo je Ante Pavelić, ki je izdal ukaz o ustanovitvi uničevalnega taborišča Jasenovac. Svoboda, ki jo zagovarja tudi ESČP, pravi, da lahko o vsem ljudje svobodno govorijo. In ravno to novinarka Darja Tibaut Ciringer v prispevku oporeka oboževalcem Thompsona – da svobodno in brez bojazni, da jih bo kdo preganjal, izrazijo svojo voljo in prepričanje. Enako velja za pozdrav Za dom spremni, ki naj bi bil problematičen.
Za nekatera hrvaška sodišča ni sporen (Knin, Zagreb), za druge je. Sodnik za prekrške je hrvaškega nogometnega reprezentanta Josipa Šimunića, ki je na nogometni tekmi gledalce spodbujal, da vzklikajo Za dom spremni, kaznoval s plačilom 15.000 kun, njegovo pritožbo je zavrnilo tudi hrvaško ustavno sodišče. Kar je pri slednji odločitvi zanimivo, je ločeno mnenje ustavnega sodnika Miroslava Šumanovića, ki je prava lekcija o svobodi.
Žal je bil osamljen, v tem sta si Slovenija in Hrvaška zelo podobni. Zato tudi ne preseneča, da sta državi na vseh lestvicah, ki merijo svobodo, daleč zadaj. In prav svobodo govora, izražanja in mišljenja želijo levičarji omejiti na tisto, kar se njim zdi prav. Enako je naredil prispevek oddaje Preverjeno, ki je prava anti-propaganda svobode in klic na linč drugače mislečih.
Thompson za besedo domoljubje skriva najbolj brutalne zločine, smo slišali Tibaut Cuiringerjevo. In še: »Z domoljubjem ni čisto nič narobe, dokler se ne zlorabi za potvarjanje zgodovine.« Res je. Koliko je bilo žrtev ustaškega režima v Jasenovcu, nihče ne ve. Številka 800.000, ki jo je Mandelc omenil v prispevku, je približna, je bolj kot ne ugibanje. Najvišje številke o žrtvah sta v javnost lansirala Titov biograf Vladimir Dedijer in nekdanji srbski zunanji minister Vuk Drašković. Sicer nekateri Hrvati pravijo, da je bilo žrtev 50.000, Srbi trdijo, da jih je bilo 700.000.
In še zanimivost. Ravno komunisti po 2. svetovni vojni so bili tisti, ki so preprečili ugotavljanje natančnega števila žrtev. Najbrž tudi zato, ker so ga po vojni sami uporabljali za prevzgojo in uničevanje svojih ideoloških nasprotnikov. Tako da ustaši niso bili prav nič drugačni in boljši od komunistov.
V 2. svetovni vojni ni bilo strani, ki ne bi naredila zločina, ni bilo oboroženih pripadnikov, ki bi imeli po tem spopadu čiste roke. Tudi zato ni prav nobene razlike med koncertom Kombinatk in koncertom Thompsona.
