Ni povsem res, da je opozicija z referendumoma o dodatkih h kulturniškim pokojninam in pomoči pri samomoru ponudila volivcem priložnost, da v odnosu do drugih nazorsko-političnih taborov izrazijo svoja občutja in identiteto.

Takšen namen lahko pripišemo opoziciji za prvi, populistično zastavljeni in vsebinsko nepomembni spomladanski referendum. Pri zadnjem je bila v igri neprimerno pomembnejša reč.

Sašo Radej

In še: nasprotno, koalicijska stran je bila tista, ki si je organizirala zadnjo referendumsko predvolilno predstavo. Formalno ni bila pobudnica, ko je forsirala zakon o pomoči pri samomoru, pa je dobro vedela, da se zbiranju podpisov ne more odpovedati – ne glede na slabe obete anket – krog Aleša Primca, povezan s Katoliško cerkvijo.

Ta njihova prikrita računica je zdaj še toliko bolj spregledana, ker so nepričakovano doživeli poraz. Zakon, nelegitimen za zdravništvo, so sprejemali samozavestno in pred tem poskrbeli za lažni alibi: s posvetovalnim referendumom in z odločitvijo koalicije, da tudi njega spišejo vladni poslanci. S tem je ušel »nadzoru« ministrstva za zdravje, medresorskega usklajevanja in zdravstvene stroke.

Ob zaprtju volišč pisci zakona, zbrani v Srebrni niti, vijejo roke zaradi nepoštene aktivacije zdravništva in Cerkve. S prstom kažejo, denimo, na letake po župniščih in cerkvah, ker da tam ne bi smeli biti.

Pravo vprašanje, ki si ga velja zastaviti, ne pa hoditi od Poncija do Pilata, je: zakaj je odpovedala mobilizacija levo-liberalnega jedrnega volilnega telesa in kako se zanjo pobrigati.

Pozabljajo, da jim aktivacija t. i. RKC ni bila mar, niso se je bali, še več, premišljeno so jo vzeli v zakup. Med 29 vključenimi institucijami v raziskavi Ogledalo Slovenije (Valicon) je Cerkev bolj pri repu. Novembra je največji porast zaupanja beležilo zdravstvo, ki se je povzpelo s sedmega na peto mesto in prehitelo policijo, medtem ko je Cerkev vnovič padla, tokrat z 22. na 27. mesto.

Za njo so le še stranke opozicije in objave na družbenih omrežjih. Ne nazadnje, proti zakonu je glasovalo 370 tisoč ljudi, kar glede na število vernikov ni veliko. Tudi muslimani in pravoslavni so bili v skupni izjavi verskih skupnosti pozvani, naj glasujejo proti zakonu.

Zaradi načetega ugleda Cerkve naj bi imelo njeno pričakovano vpletanje v kampanjo kontraproduktiven učinek, njihove »liberalne« volivce naj bi pognalo na volišča. To se ni zgodilo in pravo vprašanje, ki si ga velja zastaviti, ne pa hoditi od Poncija do Pilata, je: zakaj je odpovedala mobilizacija levo-liberalnega jedrnega volilnega telesa in kako se zanjo pobrigati.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.