Bruselj se je konec julija z zamudo odzval s sankcijami proti ruskim podjetjem, ki so gradila most med Rusijo in okupiranim Krimom. Ko ga je Putin maja izzivalno prevozil in odprl, je EU gledala proč, čeprav je takrat imela v rokah izjemno simbolno orožje: nogomet. Zagrozila bi lahko z bojkotom prvenstva in od Putina zahtevala, naj izpusti zaprte nasprotnike okupacije.
Eden od njih, filmski producent Oleg Sencov, obsojen na 20 let zapora, je ob odprtju mostu začel neomejeno gladovno stavko, da bi dosegel osvoboditev 64 političnih zapornikov (zase ne zahteva nič!). O tem so sicer Putinu na štiri oči spregovorili Merklova in Macron, pisal mu je tudi parlament EU, a grožnja z bojkotom bi imela drugačno težo.
Politiki EU tega niso storili, ker je strah pred nogometnimi navdušenci večji od poguma za obrambo pravic konkretnih ljudi. Zavedajo se, da njihovi volivci hočejo poleg kruha tudi iger in da pri tem že od nekdaj ne poznajo šale. Pravzaprav se tega zavedajo vsi politiki, zato ne izbirajo sredstev, da bi bila prav njihova država izbrana za športni dogodek svetovnih razsežnosti. Rusija in Katar sta ponovno v preiskavi, če nista skorumpiranega vodstva Fife podkupila, da jima je dodelilo organizacijo svetovnega prvenstva.
Zaradi vsega tega je težko reči, da bodo politiki, tudi evropski, ravnali kako drugače kot doslej. Katar se glede človekovih pravic razlikuje od Rusije po tem, da v njem ne zatirajo domačega prebivalstva, ampak prišleke. Od 2.600.000 prebivalcev je samo 11 odstotkov Katarcev, drugo so tuji delavci. Ti živijo v suženjskih razmerah zaradi islamske ureditve, kafala, po kateri morajo imeti skrbnika, ki z njimi razpolaga.
Zaradi megalomanskih del za svetovno prvenstvo je bilo treba uvoziti pol milijona delavcev. Ker so se ti znašli v suženjskem položaju, so nevladne organizacije tožile Fifo, da je za to odgovorna tudi ona. Pritrdilo jim je švicarsko sodišče, saj je prvenstvo Katarju dodelila FIFA, a ni pritisnila na oblast, naj ukine kafalo.
V emiratu je okoli 300.000 kristjanov, a so obsojeni na versko nevidnost. Sredi puščave, 40 km od Dohe, je na samem osem nevpadljivih zgradb, ki služijo kot obredni prostori osmim priznanim Cerkvam.
Da me ne bi kak multikulturalec obtožil islamofobije, ker omenjam kafalo, dajem besedo gorečemu muslimanu, antropologu Maleku Chebelu. »V Kuvajtu, Katarju, Arabiji in Dubaju je delodajalec že pred davnim zamenjal sužnjelastnika. Čeprav se besede spreminjajo, je praksa nespremenljiva. V teh suženjskih krajih so Filipinci, Indijci, Malajci in Bengalci zamenjali nekdanje afriške ujetnike. Suženjstvo je spremenilo barvo, ne pa metod, razen pri novačenju, ki se zdaj opravlja praktično na domu ali po spletu. Najbolj škandalozno je to, da so dežele dobaviteljice v veliki meri sodelavke pri tej trgovini, če je ne izvajajo kar same zaradi svoje koristi. Tudi trgovci s sužnji so spremenili položaj in videz. So veljaki med veljaki, pogovarjajo se o 'biznisu', vozijo se v mercedesih in prebivajo v vilah ob vodi. Živijo kot njihovi vrstniki v Perzijskem zalivu« (Suženjstvo v islamskem svetu).
Ko je Katar leta 2015 organiziral Megamaraton, da bi posekal newyorški rekord v številu udeležencev, je prisil tuje delavce, da so v hudi vročini tekli neprimerno obuti in oblečeni skozi puščavo. Že to kaže, da Katar vztrajno žrtvuje človekove pravice na oltar svojega mednarodnega ugleda in blišča. V poročilih Amnesty International in Human Watch je govor o »tihem genocidu«, raziskava Mednarodne sindikalne konfederacije je naštela več kot 4000 delavcev, ki so umrli med gradnjo objektov za prvenstvo.
Na vse to opozarjajo tudi svoje vlade. Tako so npr. britanskemu trgovinskemu ministru Gregu Handsu priznali, da odpira vrata gradbincem, hkrati pa očitali, da »sploh ni omenil nevarnih in izkoriščevalskih razmer, v katerih gradijo imigranti nove športne objekte«. Predsednik Macron se je že trikrat srečal z emirjem Tamimom ben Hamadom al Tanijem in sklenil 12-milijardni posel. Emirju je izrazil svoje nestrinjanje s selitvijo ameriške ambasade v Jeruzalem, ni pa niti črhnil o položaju tujih delavcev v emiratu.
Naj bi zaradi takih malenkosti kvaril »biznis«!? Katar je francoski drugi kupec v Perzijskem zalivu, pridruženi član frankofonije, emirjeva mati je članica Académie des Beaux-Arts (Umetnostne akademije), in lastnik znamenitega nogometnega kluba Paris Saint-Germain.
Politika in športne multinacionalke tipa FIFA postavljajo na prvo mesto svoje interese. Ko je cesar Vespazijan uvedel davek na urin iz rimske kanalizacije (uporabljal se je za strojenje kož), se je njegov sin Tit zgražal, a ga je oče podučil, da denar ne smrdi (pecunia non olet). Ko je bila mariborska škofija večinska lastnica T-2 in je ta omogočal tudi pornografske vsebine, ni bilo zgražanju (upravičenemu!) ne konca ne kraja. V medijih ni manjkalo moraliziranja in naslovi kot Cerkveni T-2 še vedno razveseljuje s pornografijo niso bili redki.
Ko je te dni Islamska skupnost dobila še eno katarsko 11-milijonsko finančno injekcijo za džamijo, se zaradi izvora tega denarja iz suženjskega dela ni spotaknil nihče. Glas vpijočega v puščavi je bilo slišati le ob prvi injekciji od vodje Slovenske muslimanske skupnosti Osmana Đogića. Po njegovem »je Zoran Janković eden od akterjev v poslu, s katerim so muslimanom prodali mačka v žaklju. Toda vse to bo zacementiral bogati zalivski emir …«
Kaj reči na to, da emir »cementira« pri nas izstopajoč objekt z minaretom – nekateri muslimani ga imenujejo »ljubljanska Fukošima« – v svojem emiratu pa ne dovoli nobenih vidnih nemuslimanskih verskih znamenj, kaj šele stavb? V emiratu je okoli 300.000 kristjanov, a so obsojeni na versko nevidnost. Sredi puščave, 40 km od Dohe, je na samem osem nevpadljivih zgradb, ki služijo kot obredni prostori osmim priznanim Cerkvam.
Še slabše se godi »malikovalcem«: hindujcem, budistom in bahajcem, ki se ne morejo registrirati in so njihove verske dejavnosti ilegalne. Vem, da ne bi bilo skladno z »biznisom« in s spoštovanjem roke, ki te hrani, če bi naši muslimani opozorili emirja na kršenje človekovih pravic in verske svobode njegovih podložnikov.
Vsekakor pa ne bi bilo v nasprotju z Alahovo besedo: »Dobro delo ni le to, da se obračate proti vzhodu ali zahodu […], temveč delajo dobro tisti, […] ki od svojega imetja, kljub ljubezni do njega, darujejo svojim sorodnikom, sirotam, revnim, popotnikom, beračem in za odkup iz suženjstva« (Koran 2,177).