Pred zgodovino je težko pobegniti. Še težje je pobegniti pred svojo zemljepisno umeščenostjo. Geopolitično dejstvo je, da Evropa leži ob zelo nemirnem delu sveta, ki se razteza od Male Azije prek Bližnjega vzhoda do Severne Afrike. V zadnjem obdobju postaja ta del sveta spet bolj nemiren in zato spet bolj nevaren.
Nekaj krivde za to je v polovičarskih ameriških oziroma zahodnih posegih, ki so uničila ustaljene oblastne strukture v posameznih državah (Irak, Libija, deloma tudi Sirija), nato pa pobrala šila in kopita ter tako pustila prazen prostor za vzpon islamistov. K temu je svoje dodala še spodletela arabska pomlad, ki se je iztekla v krvavo sirsko državljansko vojno.
A za nemir na južni in jugovzhodni obali Sredozemlja ni kriv samo Zahod. Ne moremo si zatiskati oči pred dejstvom, da v muslimanskih državah vsaka demokratizacija skoraj praviloma prinese na oblast islamiste.
A ključni vzrok za trenutno nevarno neravnovesje med Evropo in Orientom, če ga tako imenujemo, je populacijska eksplozija v državah od Turčije do Maroka. Ironija je, da je zaslužna za to zahodna civilizacija s svojo znanostjo (razvoj farmacevtske industrije, večja pridelava hrane …). Če k temu dodamo še gospodarsko zaostalost tega območja, ki v svojo ekonomijo ne more vpeti povečanega števila ljudi, potem nas ne sme čuditi migracijski pritisk v smeri Evrope.
Tako je bilo leta 2015, ko se je – tudi po krivdi evropskih zagovornikov politike odprtih mej in evropskih oblastnih struktur, ki v usodnih dnevih poleti 2015 niso podprle makedonske policije na makedonsko-grški meji – odprla tako imenovana balkanska pot proti osrčju Evrope. To pot so pozneje za silo zaprli, čeprav še vedno ni popolnoma zaprta in migranti še vedno curljajo proti zahodu.
A nevarnost, da se ponovi migracijski cunami iz leta 2015, še vedno visi nad Evropo. Pred dnevi je verjetno od strahu zaledenela kri v žilah evropskih oblastnikov (še zlasti, ker so pred vrati evropske volitve), ko so migranti, spodbujeni od lažnih novic, da jim je od Severne Makedonije naprej znova odprta pot proti Zahodu, v večjih skupinah skušali na silo prodreti čez turško-grško mejo in priti do makedonske meje.
Podobne slike smo lahko videli tudi na začetku migrantskega vala leta 2015. Če k temu dodamo še vse bolj nemirno Libijo in Alžirijo, kjer prihaja do nekakšne nove arabske pomladi, lahko ugotovimo, da bo Orient še dolgo nevarni migracijski sod smodnika in da lahko vsaka hujša nestabilnost v prihodnjih tednih vpliva tudi na izid majskih evropskih volitev.