Računsko sodišče je pri reviziji izvajanja rejništva v letih 2009 in 2010 pri ministrstvu za delo ugotovilo, da to ni izdelalo nobenih podrobnih poročil in analiz, v katerih bi ugotovilo, kako uspešno je bilo pri doseganju ciljev rejništva. Nepravilnosti so bile tudi na centrih za socialno delo v zvezi z izplačilom denarja za izvajanje rejništva.
Še vedno premalo ljudi v Sloveniji ve, kaj je glavni problem v rejništvu. Gre za centre za socialno delo, ki tudi na tem področju, škandalozno, ne izpolnjujejo svojih nalog. Seveda tudi med socialnimi delavci obstajajo častne izjeme. Vedno znova se sliši, da otrok za posvojitev pri nas ni dovolj oziroma da število parov, ki si prizadevajo za posvojitev, desetkrat in več presega število takih otrok. To je navadno zavajanje, otrok za posvojitev je bistveno več, kot jih prikazujejo centri za socialno delo. Trenutno je v rejništvu okoli 1090 otrok, od katerih bi jih lahko slovenski pari velik del posvojili, če bi jim za to dali priložnost v centrih za socialno delo.
Rejništvo je namreč določeno kot kratkotrajni ukrep, če starši otrok zaradi različnih okoliščin (neurejene socialne razmere, zasvojenost, alkoholizem, nasilje …) ne morejo ustrezno skrbeti za svojega otroka. V centrih za socialno delo se v takih primerih odločijo za rejništvo, dokler se razmere v družini ne uredijo tako, da bo otrok lahko znova zaživel pri starših ali pri enem od njiju. Ob tem bi se morali seveda v centrih za socialno delo čim bolj angažirati, da se čim prej odpravijo razmere, zaradi katerega so otroka sploh dali v rejništvo.
Poudarek je na tem, da bi moral biti ukrep rejništva relativno kratek, na primer največ tri leta. Če se v tem času razmere v otrokovi družini ne uredijo, bi morali socialni delavci sodišču predlagati odvzem roditeljske pravice biološkim staršem in poiskati ustrezne posvojitelje. Kandidatov je, kot smo omenili, nekaj desetkrat več od otrok. Toda ne, velik delež socialnih delavcev je zadovoljen, da so pač spravili nekega otroka v rejništvo.
Kaj se potem dogaja z njegovim čustvenim razvojem in kako pomembno bi bilo zanj življenje v pravi družini, pa čeprav posvojiteljski, ni njihova skrb. Tako se celo dogaja, da ostaja veliko otrok v rejništvu vse do polnoletnosti. Zato se celo zgodi, da si najstniki sami najdejo posvojitelje, saj tega zanje socialni delavci ne storijo. Odveč je pripomniti, da odgovornosti za nedelo od socialnih delavcev ne zahteva nihče.
