Koncert ob 40. obletnici tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinka Tomažiča ni bil naključno v ljubljanskih Stožicah. Nič ne bi moglo bolje ponazoriti naslova Za svobodo, za kruh!, ki nas je znova spomnil, da upor zoper izdajalske kapitaliste še traja. V Stožicah so delavci, predvsem bosanskega rodu, delali kot sužnji, da je naš župan Zoran Janković lahko izpolnil predvolilno obljubo Ljubljančanom in jim ponudil stadion in športno dvorano. Saj so delavci delali za kruh, no, bolj malo tega, ampak svobodo smo jim pustili. Razen, ko so morali delati, to pa je bilo bolj ali manj nepretrgano.
In nič ne bi moglo bolje ponazoriti dela koncerta, ko je Janković skupaj z bendom prepeval Bandierro Rosso, tisti njemu najbolj ljubi del: Vogliamo fabbriche, vogliamo terra (hočemo tovarne, hočemo zemljo). Takoj mi je prišla na misel sprememba namembnosti zemljišč, in le kdo bolj hoče zemljo kot Janković. Če pa pade zraven še kakšna tovarnica, toliko bolje.
Malo sem sicer v skrbeh, ker so kamere ujele ljubo nam premierko Bratuškovo, ko se je na ves glas drla »eviva il comunismo« (naj živi komunizem), to najbrž ne bo prepričalo mednarodnih finančnih institucij, naj vlagajo v naše obveznice ali investirajo pri nas. Toda če ne bo šlo zlepa, bo pač šiba oziroma strojnica pela. Angela Merkel, ne se hecat. Posebno milo pa se mi je storilo ob zimzeleni Računajte na nas, ko je po besedah naše poročevalke Tine Hacler (žal so jo že zvabili na severnokorejsko televizijo) visoko v dvorani vihrala jugoslovanska zastava. Tito lahko računa na nas, kot smo mu obljubili v tej pesmi, še danes pa me je malo sram, da sem ga 30. junija 1991 izdal in iz njegove armade med vojno za Slovenijo prebegnil v TO. Le kaj me bo doletelo kot izdajalca, zlasti ker je Danilo Türk po pisanju Haclerjeve pogosto z nogo dajal ritem.
Milan Kučan pa je naravnost briljantno odpel Internacionalo, še bolje bi jo, če bi ga spremljal Zidar, pa ni mogel priti zaradi objektivnih razlogov. Tudi Bineta Kordeža iz Kučanovega Foruma 21 žal ni bilo, da bi pritegnil.