S preprečevanjem omejevanja konkurence razvite države skrbijo, da imajo gospodarske družbe na trgu vsaj približno enak izhodiščni položaj in da je tržna tekma čim bolj poštena. Pomeni, da lahko uspejo tisti, ki ponujajo cenejše in/ali boljše proizvode in storitve, ne pa tisti, katerih lastniki ali direktorji imajo boljše zveze, so v državni lasti, si pomagajo s korupcijo, zlorabljajo prevladujoč položaj na trgu … Tudi slovenska ustava v 74. členu, ki govori o podjetništvu, s ključnim stavkom, da je gospodarska pobuda svobodna, hkrati določa, da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.
V državah z dolgo tradicijo varovanja konkurence imajo organi, ki skrbijo zanjo, izredno veliko moč, potencialne kršitelje pa od kršenja pravil konkurence odvrača velika verjetnost, da bodo za to denarno kaznovani z zelo visokimi zneski, merjenimi v milijonih evrov. Še več, v ZDA lahko kršitve pravil konkurence direktorje gospodarskih družb pripeljejo celo v zapor za deset let, saj se takšno ravnanje obravnava kot kaznivo dejanje. Za razviti kapitalizem je delovanje pravne države, v to sodi tudi učinkovito sodno varovanje konkurence, ključna postavka. Nazadnje vpliva tudi na višino bruto domačega proizvoda. Slovenija žal niti na tem področju še dolgo ne bo država razvitega kapitalizma, pa ne le zato, ker slovensko sodstvo ni primerljivo s sodstvom v državah, s katerimi bi se radi primerjali. Absurdno je varovanje konkurence pri nas urejeno tako, da se Agenciji za varstvo konkurence čim bolj oteži delo, kršitelji pa imajo dokaj visoko stopnjo varnosti, da se jim ne bo zgodilo nič.
Le zakaj imamo ravno v Sloveniji najbolj zapleten (povsem po nepotrebnem) postopek za kaznovanje kršiteljev pravil konkurence v Evropi? V sedanjem sistemu se tako lahko zgodi, da AVK na podlagi trdnih dokazov ugotovi, da je največja televizijska hiša v državi (PRO Plus) desetletje zlorabljala prevladujoči položaj na trgu, in da to ugotovitev potrdi tudi vrhovno sodišče, vendar pa potem neka okrajna sodnica, pristojna za pisanje sodb o prometnih prekrških, prepreči, da bi kršiteljica tudi plačala več milijonsko globo. Posledica sedanjega sistema je, da so v minulih osmih letih gospodarske družbe v samo štirih primerih(!) plačale globo zaradi omejevanja konkurence. Zato pa vsakodnevno plačujemo »globo« potrošniki in gospodarske družbe, ki niso privilegirane.