Ko vpeti v domače dogajanje nenehno opozarjamo, da se mora norija v zvezi z absurdnim sojenjem brez dokazov in zaporno kaznijo za vodjo opozicije Janeza Janšo končati, se zdi vse kot bob ob steno. Posebno zato, ker nam skušajo prevladujoči mediji postopek prikazati kot nekaj običajnega, češ, saj ima Janez Janša na voljo vsa pravna sredstva, s katerimi bo lahko dosegel, da bo sodba propadla, če ni kriv. Nekateri v zvezi z zavlačevanjem odločanja o prekinitvi zaporne kazni celo hinavsko pametujejo, da sodišča ne smejo soditi v naglici in da si naglih sodišč ne želimo. Po zakonu je ravno nasprotno – v pripornih in zapornih zadevah vrhovno sodišče mora odločati hitro, saj gre vendar pri odvzemu osebne svobode, poleg življenja, za najhujši poseg v človekovo dostojanstvo in njegove pravice, zlasti če bi se kasneje izkazalo, da je bil poseg nezakonit. Citiral sem besede ustavnega sodnika dr. Ernesta Petriča v  njegovem odklonilnem ločenem mnenju v zvezi z ustavno pritožbo Janše.

Zakaj bi moralo že ustavno sodišče, kot sta bila poleg Petriča mnenja še ustavna sodnika Jan Zobec in Mitja Deisinger, odložiti prestajanje zaporne kazni, se zdaj zelo jasno kaže ob tem, kako zadevo »rešujejo« na vrhovnem sodišču. Vrhovna sodnica Vesna Žalik si bo vzela neskončno časa, da bo seštela ena plus ena, a s tem še ni rečeno, da bo prišla do rezultata dve. Tudi ona bo morda zamižala na obe očesi ob očitnem kršenju kazenskega zakonika, zakona o kazenskem postopku in ustave. Za zdaj zgolj zavlačuje in karseda podaljšuje bivanje vodje opozicije v zaporu.

Zaradi hladne presoje dogajanja je dobrodošel pogled od zunaj, ki nam ga je ponudil Karl-Peter Schwarz, dopisnik uglednega nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung. Njegov vtis je, da se kaj takšnega, kot so zadnji dogodki v Sloveniji, ne more zgoditi v neki srednjeevropski državi, ampak v banana republiki. Ključni problem vidi v tem, da celoten sodni postopek proti Janši ni bil pošten, ni potekal v skladu s pravili pravne države. V zapor so ga poslali samo zaradi njegove politične pripadnosti.

Namesto da bi prevladujoči mediji iz dneva v dan obravnavali, kaj v tem procesu ni pravo in prav, to bi nedvomno počeli, če bi bil tako obsojen Milan Kučan, so zadevo postavili na stran. Ne le da pravno- političnega škandala brez primere v civiliziranih državah ni več na naslovnicah: sploh ga ni več. Po Stalinovo: »Ni človeka, ni problema.« Pa je, z vsakim dnevom je večji in večje bodo tudi posledice.