Kar je Šarec grmel o njemu neposlušnih medijih in med vrsticami pozival državna podjetja, kje naj prekinejo oglaševanje, zdaj z osnutkom novele tega zakona samo še nadgrajuje in postavlja v zakonske okvire. In drugič, spet imamo na mizi zgolj novelo, spremembe zakona, ne vzamejo pa si čas – ali pa niso sposobni ali pač ne želijo – da bi spisali povsem nov zakon, ki bi odseval današnjo stanje medijske digitalizacije in globaliziranega medijskega trga.
Mnogotero dopolnjevanje zakona, za katerega sem v parlamentu tudi sam glasoval leta 2006 in je bil z leve strani v teh letih vseskozi napadan, pa je s hitrim razvojem na medijskem področju in z mazaškimi spremembami levih vlad postal precej obsoleten in kliče po povsem novem besedilu. Od prvega do zadnjega člena.
Vse leve vlade doslej niso bile sposobne dati na mizo relevantnega izdelka, ki bi ustrezal današnjemu času in bi imel vizijo za prihodnost ter bi hkrati prestal parlamentarno proceduro. Cerar je imel koalicijo z ustavno večino, pa se medijske zakonodaje sploh ni dotaknil. Predvsem pa: spet spreminjamo zakon, ne da bi imeli izdelano in sprejeto nacionalno medijsko strategijo. To je katastrofa.
Spet spreminjamo zakon, ne da bi imeli izdelano in sprejeto nacionalno medijsko strategijo. To je katastrofa.
Mimohodov je v osnutku sprememb tega zakona kar precej, tista sprememba, ki uvaja za sovražni govor inšpektorja in po kateri bi inšpektor spraševal za mnenje o sovražnem govoru strokovna združenja medijev ali novinarjev, pri čemer je jasno, da bo to Društvo novinarjev Slovenije, pa je zunaj zdrave pameti. Društvo novinarjev Slovenije, ki nadaljuje svetle tradicije samoupravnega novinarstva Moše Pijade in Mitje Gorjupa, je v revolucionarnem zanosu temu osnutku že ploskalo in videlo v spremembi zakonodaje pravo pot. Kajti ljudje iz enega medija, ki so v tem društvu, bodo odločali o kolegih v drugem, konkurenčnem mediju.
Masturbiranje njihovega častnega razsodišča in izjave razsodišča so smešne, obrobne in seveda nevredne vsakršne pozornosti, toda zdaj bi predlagatelj zakona dal društvu večjo moč, predvsem pa možnost, da bi postkomunistični sindrom in komplekse zdravili z lumpenproletarskimi posegi v svobodo govora. Temu se bo res treba upreti.
