Ta teden tožilec Andrej Ferlinc v sodni dvorani bere obtožnico, da naj bi Janša neugotovljenega dne, na neugotovljenem kraju, na neugotovljen način dobil ne nagrado, ampak obljubo nagrade. Proces proti Janši ni prav nič drugega kot groba politična zloraba pravosodnih organov v predvolilne namene. Tožilec Andrej Ferlinc in okrajna sodnica Barbara Klajnšček sta sodno dvorano spremenila v glavni ring predvolilne kampanje. Toda nadaljevanje sodnega procesa v zadevi Patria tik pred predčasnimi volitvami je dvorezen meč, saj lahko proizvede nasprotne učinke, da Janša v očeh še večjega števila volivcev izpade žrtev.
Lov na čarovnice in lov na Janeza Janšo imata veliko skupnega. Tudi Kučanov klan bi liderja slovenske opozicije najraje zažgal na grmadi in ga tako enkrat za vselej izločil iz političnega prostora. V imenu »janšefobije« cilj posvečuje sredstva. Njihova obsedenost z Janšo dobiva vse večje patološke dimenzije. Janša je edini slovenski politik, ki Kučanovo omrežje realno ogroža, z vsemi drugimi na desni polovici slovenskega političnega prostora se lahko tako ali drugače dogovorijo. Ogroža njihovo oblast in vso moč, ki iz te oblasti izhaja. Perverzija je popolna – omrežje, ki je državo spravilo na kolena in nas vse davkoplačevalce zadnjih dvajset let med tranzicijo ropalo prek raznih sumljivih podjetij poštnih nabiralnikov na Cipru, v Liechtensteinu ali na Kajmanskih otokih, zdaj po spolitiziranih pravosodnih organih obtožuje Janšo, da je neugotovljenega dne, na neugotovljen način dobil obljubo nagrade.
Ugotovljenega dne in na ugotovljen način pa so v Uradu predsednika države Danila Türka nezakonito zapravili več kot sedem tisoč davkoplačevalskih evrov za protokolarna oblačila šestih uslužbenk, med drugim tudi za spodnje perilo in džins. Šele po objavi faksimilov računov v zadnjem Reporterju, torej pod pritiskom javnosti, so se v predsednikovem uradu pokesali in obljubili, da bodo zapravljeni denar uslužbenke vrnile v proračun. Predsednik države, so takoj hiteli sporočati iz njegovega kabineta, ni nič kriv, bodo pa njegovi funkcionarji uslužbenkam pri vračanju denarja menda širokogrudno priskočili na pomoč. Tako kot Türk seveda ni nič kriv za tisti pregrešno dragi polet z luksuznim letalom v Bosno in Hercegovino. Njegovemu veličanstvu, gospodu predsedniku republike, niti na misel ne pride, da bi 89 tisoč evrov davkoplačevalskega denarja, kolikor se je porabilo za najem reaktivca, vrnil v državni proračun. Namesto da bi bil sam z varčnostjo zgled državljanom in v teh težkih recesijskih časih ne živel na visoki nogi, raje v podobi velikega dvoličneža le izraža zaskrbljenost ob poslabšanju položaja Slovenije na mednarodnih finančnih trgih.
V nasprotju z Janšo pa se slovenski pravosodni organi zadnjih petnajst let na daleč izogibajo Zorana Jankovića. Pravna država pri sumljivih poslih, v katere je (ne)posredno vpleten, deluje zelo počasi ali pa sploh ne. Spomnimo se le tiste ovadbe o domnevnih oškodovanjih v Mercatorju, ki je bila kar dve leti lepo pospravljena v nekem predalu na policijski upravi v Postojni. In bi bila najbrž še naprej, če v zadevo ne bi drezal novinar Reporterja. Ko smo na tem mestu junija lani zapisali, da je Janković zaščiten kot kočevski medved, je podpisanega ljubljanski župan ovadil na državnem tožilstvu. Na davčni upravi pa so šele po povratnih informacijah iz tujine začeli preiskovati visoka nakazila županovega sina Jureta Jankovića na račune v švicarskih bankah. Zelo počasi se obračajo tudi kriminalisti na NPU pri preiskavi spornih poslov s preprodajo zemljišč v Ljubljani, kjer v glavnih vlogah nastopajo skrivnostna podjetja s Cipra. Če ne bi bilo poslanke Alenke Jeraj (SDS) in njene preiskovalne komisije v parlamentu, pa še tega najbrž ne bi bilo. Kaj šele, da bi kdo od za to pooblaščenih vzel pod lupo »znanstvo« Zorana Jankovića s kokainskim kraljem Draganom Tošićem.
Petkovo razkritje denarnih nakazil Zorana Jankovića v višini 129 tisoč evrov prek asignacij njegovemu sinu Juretu za »urejanje okolice hiše« v Grosuplju postavlja v precej čudno luč njegovo zatrjevanje, da s posli svojih sinov nima ničesar. Janković ima že sicer precejšne težave s pojasnjevanjem, koliko je v resnici znašala kupnina za Electo, ki jo je prepisal na sinova. Podobno kot Gregor Golobič pa se je tudi on ujel v past, ko je medijem zamolčal lastništvo hiše v Grosuplju, v kateri živi njegov mlajši sin.
Vse to je danes »Pozitivna Slovenija« in vse to potiska naprej največji »pozitivec« v državi, Milan Kučan. Slava mu!