V moji širši družini smo v prvem krogu kot odločni podporniki pomladi, sicer brez upa zmage, glasovali za dr. Milana Zvera, a smo kljub temu tvojo zmago proslavili s šampanjcem in zastavo. Jaz pa sem Zveru na njegovi prvi volilni konvenciji v Izoli posvetil pri publiki zelo toplo sprejet prispevek. Kot se spodobi, te bom odslej naslavljal z »gospodom predsednikom«, vendar mi dovoli da te v tem pismu tikam. Ne zato, ker sem precej starejši od tebe, ampak zaradi tega, ker bom v njem pisal o povsem človeških stvareh, o katerih se ljudje najlažje pomenijo neposredno, tovariško, brez odvečnih etiket; ne dvomim, da je to tudi tebi blizu.
Ko si dan ali dva po predčasnih parlamentarnih volitvah svetoval svoji stranki, naj ne stopi v koalicijo z Zoranom Jankovićem, naj pomaga oblikovati novo vlado in podpre neodložljive reformne ukrepe, sem v različnih medijih iskreno pozdravil to tvojo pogumno držo, s katero si se na levici, po Kavčiču, prvi uprl diktatom obskurnega rdečega političnega zakulisja. Med drugim sem dejal, prvič, da si si s tem rešil s strani skritih botrov poteptano človeško dostojanstvo – najprej so te ustoličili in se te, potem ko si prišel v veliko človeško stisko, odrekli in pustili v obcestnem jarku.
Pri tem niso bili sposobni doumeti, da zadani udarci in storjene krivice pravega človeka lahko samo okrepijo in se potem dvigne močnejši kot prej. Drugič, navdal si nas z upanjem, da bomo morda le našli moč in način, da strnemo vrste in se spravimo iz godlje, v katero smo zabredli. Zapisal sem tudi, da bodo ljudje to tvojo držo nagradili, kar se je kasneje tudi zgodilo. Tako si kljub neuspešnemu vladnemu mandatu, mnogim storjenim in priznanim napakam ter preživetim krivicam tudi s pomladne strani, vstal močnejši, samosvoj in nikomur ničesar več dolžan. Stopil si na pot, na kateri boš pred težkimi odločitvami lahko prisluhnil predvsem globini in tišini svojega notranjega miru, katerega glas je, kot si nam lepo dejal ob soočenju s Türkom, tvoja najljubša glasba.
Tik pred volitvami sem prav tako v tekstu, objavljenem v več medijih, zapisal tudi, da bi te v primeru, če bi se ob Türku ti prebil v drugi krog, morali vsi trezni volivci z leve in pomladne strani podpreti, to se je potem tudi v glavnem zgodilo. Kajti bil sem prepričan, »da bi daleč presegel Türkov domet in da bi zmogel končno prezračiti zatohle dvorane predsedniške palače ter se kot predsednik nas vseh obnašati v duhu ustave, času in okoliščinam primerno«, česar Türk ni zmogel.
Zdaj je pred teboj morda ena najtežjih in najresnejših preizkušenj v življenju. Mnogi čutimo, da se z dnem tvoje izvolitve za predsednika obrača nov list v zgodovini naše mlade in drage države. Zavedaj se, da si nekoliko premlad za ta položaj, da ti manjka veliko življenjskih izkušenj, ne toliko političnih kot tistih klenih, ki izklesajo človeka, da bi mu bil povsem kos. Če se boš naslonil na tiste sile v sebi, ki so te dvignile iz obcestnega jarka, boš zmogel tudi to. Tak kot si, tudi s pomanjkljivostmi, si v tem trenutku za Slovenijo pravi božji blagoslov.
Povezuj vse, kar je zdravega, pametnega in dobrega v ljudeh, in pomagaj, da naredimo iz Slovenije nekega dne res pravo zgodbo o uspehu. Zavedam se, da to ne bo lahko, tako zaradi svetovne gospodarske in naše notranje politične in moralne krize, kot tudi zaradi tega, ker nekajkrat že poražene sile naše mračne makiavelistične preteklosti, kot kažejo ravnokar naščuvane slovenske ulice, ne bodo še obmirovale, saj so zanje v igri velike stave. Skupaj s pomladniki si že in boš odslej še bolj tudi ti njihova tarča.
Zato najprej ustavi svojega dovčerajšnjega strankarskega šefa dr. Igorja Lukšiča, ki na valovih tvoje prigarane in ne njegove zmage, ob trenutni nepriljubljenosti sedanje vlade pri reševanju napak prejšnjih garnitur, vpije po predčasnih volitvah in se verjetno tudi vidi kot njihovega zmagovalca. Dopovej mu, da je druščina, ki ji pripada, ravnokar izgubila zelo pomembne volitve. Kajti to zmago si izboril ti z delom stranke, ki ti je sledila, predvsem pa trezni volivci slovenske pomladi, ne pa Lukšič, za katerega sploh dvomim, da je glasoval zate, tudi ne njegov zbegani in na vajetih Murgel vpreženi del SD.
Številne samovšečne in napihnjene samooklicane levoliberalne mnenjske voditelje, sociologe, marketinške strokovnjake in druge dušebrižnike, s strici in tetami vred, ki jih mnogi njim podobni novinarji tako radi in prikimavajoče gostijo v svojih omizjih in vsakršnih studiih, a so se posmihali tvojim izjemnim naporom in volji za zmago, se tako radi nastavljali kameram ob svojem favoritu Türku, po njegovem volilnem porazu pa se poskrili v mišje luknje – vse te vljudno opozori, da so jim ob mnogih drugih nedavnih lekcijah tudi te volitve dale vedeti, da so tudi oni zgolj navadna človeška bitja z vsemi slabostmi in omejitvami.
Predvsem pa gluhi za sleherno zdravo misel, ki ne zraste na njihovem zelniku. Če hočejo preživeti in resnično pomagati svoji domovini, se bodo morali odpreti več kot pol stoletja na družbeni rob potisnjeni narodovi večini, kajti pri njej je največ zdravega naboja, ki lahko potegne naš voz iz blata. In ne dvomim, da bo to ponujeno roko tudi rada sprejela.