A leto in pol pred košarkarskim prvenstvom obema prireditvama slabo kaže, v tem trenutku še najbolj smrdi po blamaži. Interesi lokalnih politikov in nekaterih športnih funkcionarjev narekujejo nacionalno športno politiko in mečejo slabo luč na vso državo.
Slavje ob pridobitvi organizacije evropskega prvenstva se je vselej zdelo malo prezgodnje. Komaj tri leta pred prvenstvom smo ga dobili, v času evforije po odprtju največje in najsodobnejše športne dvorane v Sloveniji. Zoran Janković je nujno moral upravičiti svojo najvidnejšo in najdražjo ljubljansko investicijo.
Dvorana je morala biti uporabljana, morala je biti zasedena – kaj je boljša reklama kot obračuni najboljših košarkarjev Evrope.
Bolj malokdo se je oglasil s pomislekom, da je stožiška dvorana le tri leta pred prvenstvom edina ustrezala kriterijem mednarodne košarkarske organizacije. Da so bile predvidene druge dvorane potrebne prenove, da jih je bilo nekaj treba celo zgraditi (v Novem mestu, na Ptuju in Jesenicah) in da je košarkarska zveza upravitelje teh dvoran takoj začela izsiljevati z visokimi kotizacijami, ki bi jih morali vplačati, da bi lahko gostili tekme evropskega prvenstva, je skrbelo le redke.
Pa čeprav je bila Slovenija že globoko v gospodarski krizi, da se je že lep čas govorilo o zategovanju pasov in da se je gradbeniški sektor sesuval vsem pred očmi.
Pahorjeva vlada je bila skoraj prisiljena finančno podpreti projekt, ki so ga z obema rokama pograbili športni navdušenci in ga je potreboval adut levice Zoran Janković. Šefi Košarkarske zveze Slovenije so prav tako imeli svoje interese. Uspešna organizacija in verjetno prvič v zgodovini sodelovanje res najboljše možne ekipe, ki jo na parket postavi Slovenija, bi jih razbremenila stalnih kritik na račun vodstva zveze, ki bolj kot za dobro slovenske košarke pogosto skrbi predvsem zase.
Zdaj imamo, kar nimamo. Novih dvoran ne gradijo, lokalne oblasti zvezi tudi niso pripravljene plačati 600.000 evrov kotizacije. Zaradi upiranja tej vsoti je KZS že skoraj ob startu izločila denimo Celje, kjer že imajo dvorano, ki bi potrebovala kvečjemu nekaj lepotnih popravkov. Ne skrbite, mirijo v zvezi, saj imamo rezervo. Ja, halo Tivoli, zaradi njene zastarelosti so med drugim tudi gradili Stožicah.
V Mariboru pa je univerzijada spet zgodba zase. Denarja manj kot dve leti pred dogodkom ni, za povrh Mariborčani ne zmorejo priskrbeti niti najosnovnejšega, kar potrebuješ za zimska tekmovanja. Zlata lisica, ponos mariborskega športa, katere organizacija je bila temelj mestne kandidature za univerzijado, je bila letos zaradi pomanjkanja snega na Pohorju v Kranjski Gori.