Janković se je na začetku politične poti tržil z geslom Če se na kaj spoznam, so to investicije, s Stožicami pa se je postavil na laž. Stožice so naložbena sramota, kljub stran vrženim davkoplačevalskim milijonom so nedokončane in bedno propadajo kot spomenik zgrešene Jankovićeve politike. Čeprav je vseskozi trdil, da gre za najboljši projekt in da zanj ne bo šel niti evro iz mestnega proračuna, je davkoplačevalce obremenil s težkimi dodatnimi milijoni. Celo prostodušno je priznal, da je za ta projekt lobiral pri vodstvu NLB, ki ima danes v Stožicah nasedlo naložbo. Ker da je šlo po njegovem kakopak za najboljši projekt. V resnici je šlo za najslabši projekt, ki na vsem svetu ni mogel dobiti enega samega investitorja. Stožice so se na koncu spremenile v veliko črno bančno luknjo, za katero bomo davkoplačevalci še dolgo plačevali. Poleg dodatnih milijonov iz mestnega proračuna je bilo do zdaj 60 milijonov evrov dolga glavnega investitorja Grepa prenešenega na DUTB, samo bankam je to podjetje konec lanskega leta dolgovalo 137 milijonov evrov.

Janković se kljub tej propadli naložbi dela neumnega in še naprej igra vlogo velikega specialista za naložbe, ki jih napoveduje v svojem programu 2014−2018. V predvolilnem obdobju je Ljubljano spet spremenil v gradbišče. Ker še vedno ne dojame, da se je spremenil v propadlo politično naložbo. Volivcem je od predčasnih volitev 2011 s svojim ravnanjem vsakič znova dokazoval, da je glas zanj stran vržen glas. Po vseh letih vztrajne podpore so se politični naložbi v Jankovića odrekli tudi strici in tete iz ozadja. Čeprav je njegova podpornica Svetlana Makarovič še lani decembra trdila: »Me ne zanima, kje je dobil denar, zaradi mene ga je lahko tudi ukradel. On ne grabi zase, temveč, kot se reče, 'pola sebi, pola šarcu daje'.«

Janković je propadel tudi na področju komunikacije. Res tako rad postopa po mestu, se rokuje z ljudmi, se fotografira s turisti in se smeji na vsa usta. Tudi s toplim odnosom z Ljubljančani in sodelavci se hvali, češ da ga je baje prav to spodbudilo k ponovni kandidaturi za župana. Hkrati stoka, da ga na obeh letošnjih volitvah volivci niso hoteli »poslušati«. Seveda pozabi omeniti, da je njegov odnos do ljudi »topel«, le če se mu povsem podredijo. Ker še vedno ne razume, da mu volivci niso podrejeni, temveč on volivcem, torej da mora on njih »poslušati«, in ne narobe. No, še dobro, da ga niso hoteli poslušati, saj bi sicer Slovenijo pozidal z desetinami novih Stožic in podobnimi megalomanskimi naložbami.

Janković se je v neskončnem častihlepju in oblastiželjnosti najbolj porazil sam. S sebi enakimi ni zmožen komunicirati, saj od njih zahteva, da se mu prav tako brezpogojno podredijo. Zato mu januarja 2012 kljub zmagi na volitvah 2011 ni uspelo postati premier, ker je v ihti poniževal Pahorja in ni resno jemal pogajalce Virantove liste, še zlasti ne Janeza Šušteršiča. Med vladavino Bratuškove se mu je vedno bolj slabšalo, saj mu je nekoč podrejena Bratuškova »splezala« čez glavo. Tega v svojem častihlepju in oblastiželjnosti ni mogel prenesti, zato je moral Bratuškovo na kongresu PS konec aprila postaviti na njeno »pravo mesto«. V resnici je s tem porazil samega sebe in sprožil plaz verižnih porazov.

Janković se je spremenil v propadlo naložbo tudi zaradi svojega moraliziranja. Od vstopa v politiko na lokalnih volitvah 2006 je v slovensko politiko vpeljal primitivno moraliziranje, na katerem je kasneje jahal Gregor Virant, danes pa se je prav s takim praznim moraliziranjem na mandatarski stolček zavihtel Miro Cerar. K Jankovićevemu porazu na julijskih volitvah je prispeval tudi njegov moralistični volilni slogan »pošteno«, s čimer je volivcem dobesedno »pošteno« vtaknil prst v oko. Po izpadu iz parlamenta je končno vendarle priznal lastno krivdo, da so »pošteno izgubili«. No, vsaj to je bilo res pošteno!

Zato na tretje volitve letos vstopa kot vse bolj propadajoča politična naložba, na katero volivci vse manj stavijo. Najprej je izgubil na evrovolitvah. Še hujši je bil Jankovićev poraz na julijskih predčasnih volitvah, ko je PS ostala zunaj parlamenta. Čeprav se rad širokousti z nenehnimi zmagami, je pokazal, da ga k hudim porazom v bistvu vodijo zmage. Kljub porazu na kongresu PS je Bratuškovi v nasprotju z Jankovićem uspelo priti v parlament. Ker Janković s svojimi zmagami vedno bolj zgublja, bo lahko kmalu kot Pir rekel: »Še ena taka zmaga in konec je z menoj.«

Po vseh teh porazih je vprašanje, ali bo Jankoviću 5. oktobra uspelo. Če kljub morebitni županski zmagi v mestnem svetu ne bo dobil večine, ki mu omogoča avtokratsko vladanje, pardon, tople odnose z Ljubljančani in sodelavci, bo to zanj pomenilo še en veliki poraz. Še hujša bi bila zanj izguba županskega stolčka. Čeprav velja za nepremagljivega v Ljubljani, je letos pokazal, da je zelo premagljiv. Le lotiti se ga je treba na pravi način, potem od Jankovića kakor nekoč iz njegovega velikega favorita Danila Türka ne bo ostalo nič, razen povsem propadla naložba.