Spopad Bratuškova-Janković za predsedniški stolček v PS je zgolj fasada za rabote Milana Kučana. Izsiljevanje Bratuškove z zaupnico, jadikovanje koalicijskih partnerjev nad Jankovićevo kandidaturo in njihove grožnje z razpadom koalicije v primeru Jankovićeve zmage so zgolj pesek v oči. Podobno velja za dominantne medije, ki nenehno dvigujejo temperaturo, obenem pa zamegljujejo ključna vprašanja. Ne ukvarjajo se z osnovnim problemom: da je za vse kriv Kučan. Dejstvo je, da prav njegova PS nenehno destabilizira Slovenijo, Kučan pa je glavni kolovodja te nestabilnosti. V zadnjem mesecu je Kučan večkrat pokazal, kako lahkotno se norčuje iz slovenske javnosti. Opevana stabilnost, s katero nas posiljujejo na vsakem koraku, je po Kučanu v resnici sopomenka za nestabilnost in nenehno rovarjenje. To je pokazal, ko je nedavno najprej šel na »obisk« k Bratuškovi in se vsem posmehoval, češ »uganite, kaj sem ji svetoval«. Nakar je zgolj nekaj dni kasneje sedel z Jankovićem v Cankarjevem domu na sedemdeseti obletnici partizanskega pevskega zbora in se z njim smejal na vsa usta. Tej burleski res lahko verjamejo zgolj največji bedaki.
Kučan je že dolga leta glavni vir politične nestabilnosti v državi. Ne da miru, niti ko so njegovi na oblasti. Pod Janšo tako ali tako državo takoj obrne na glavo. Da je politična destabilizacija Kučanov modus operandi, se je prvič videlo pred desetimi leti. Ko mu je postalo jasno, da se obdobje vladavine LDS bliža h koncu in da bo ta stranka poraženka na volitvah 2004, Kučan ni sedel križem rok. V takratnem Mercatorjevem hotelu M je skupaj z Jankovićem in rdečimi menedžerji ustanovil Forum 21 in javno podprl LDS na volitvah 2004. Ker Kučanova podpora tedaj ni zadostovala za ponovno zmago LDS, se je Kučan lotil svoje preizkušene metode: totalne destabilizacije države.
Pod prvo Janševo vlado se je s svojim Forumom 21 z vsemi štirimi boril proti reformam in skupaj z levičarskimi sindikati, dominantnimi mediji in vplivnimi lobiji na vsakem koraku pod noge metal polena desni vladajoči koaliciji. Kučan in strici iz ozadja so rušili tudi Pahorjevo vlado, spor med Pahorjem in Kučanom pa je dosegel vrhunec med tekmo za predsednika države, ko je Pahor javno spregovoril, da so ga kot premierja rušili prav strici iz ozadja. Ko je bilo Kučanu jasno, da bo leva koalicija SD + LDS + Zares propadla na volitvah 2011, je odvihral k Jankoviću na Magistrat in na vrat na nos ustanovil PS. Dominantni mediji so kot vedno delovali kot njegova podmazana propagandna mašinerija in takrat prikrili vse Jankovićeve slabosti, ki jih danes napadajo. Jankoviću je sicer uspelo zmagati, ne pa tudi prevzeti vlade. Po vzpostavitvi druge Janševe vlade je Kučan skupaj s sindikati, vstajniki in dominantnimi mediji državo znova obrnil na glavo. Po poročilu KPK so lani na oblast spet prišli Kučanovi, tokrat z njegovo marioneto Bratuškovo na čelu. V novem poglavju negativne selekcije kadrov se obdobje Kučanove destabilizacije države še zdaleč ni končalo.
Pri Jankoviću je Kučan najbolj udaril mimo. Za vse težave z Jankovićem je najbolj kriv prav Kučan, ker ga je nastavil na vrh Mercatorja. Ko je Janša odstavil Jankovića, ga je Kučan napotil, naj kandidira za župana Ljubljane. Potem ga je Kučan porinil še v državno politiko, kjer se je obnašal kot slon v trgovini s porcelanom, po zmagi na volitvah sramotno pogorel in pobegnil nazaj na Magistrat. Zaradi Kučanovega negativnega vpliva Janković še danes živi v oblakih in še vedno ne razume, da je največji poraženec slovenske politike, kajti njegove največje zmage so v resnici porazi. Janković najbolj izgublja prav takrat, ko zmaguje. Zato bi morali pri nas namesto o Pirovi govoriti o Jankovićevi zmagi: zmagal je na volitvah 2011, vendar je iz te zmage izšel kot največji poraženec, saj mu januarja 2012 ni uspelo postati premier. Po strmoglavljenju Janševe vlade februarja lani se mu že v drugo ni posrečilo postati premier, ampak se je moral umakniti Bratuškovi. V malo več kot enem letu vladanja Bratuškove sedaj izgublja še stranko. Ker mu ni jasno, da mu PS sploh ni nikoli pripadala, ampak da je v njej kakor nekoč v Mercatorju zgolj igral vlogo marionete, ki mu jo je določil Kučan.
Za Kučanovo dolgoletno destabilizacijo države so najbolj krivi dominantni mediji, ki celotno tranzicijo, celih 23 let, ne opravljajo svojega dela, ampak še vedno hlapčevsko klečeplazijo pred Kučanom. Sicer bi doslej dočakali vsaj kakšen kritičen prispevek o Kučanu. Namesto trenutnih vsakodnevnih zahtev po Jankovićevem umiku kandidature bi morali mediji zahtevati dokončen umik njegovega botra Kučana iz slovenske politike. Ker bo Kučan Jankovića vedno zamenjal z neko novo marioneto, bodisi z Bratuškovo, Židanom, Šoltesom, Cerarjem ali s kom petim, in tako naprej. Samo da se Kučan, stric vseh stricev iz ozadja, obdrži na oblasti. Zato je povsem nepomembno, kaj bo na kongresu PS 25. aprila: če zmaga Janković ali Bratuškova ali kdo tretji. Zmagovalec je samo eden, ime pa mu je Kučan. Dan potem, 26. aprila, Kučana čaka velika zabava, na kateri se bo spet do solz smejal in prepeval v Stožicah ob praznovanju dneva OF. Državljani pa se bomo lahko smejali, peli in praznovali šele, ko se znebimo Kučana.