Mencingerjeva kariera hinavčenja in zavajanja javnosti je dolga. Začela se je na začetku tranzicije v Demosovi vladi, in sicer z njegovim propadlim predlogom privatizacije družbenega premoženja. Takoj se je izkazal za sovražnika ljudstva in hlapca rdeče elite, saj je hotel vso lastnino podjetij razdeliti zgolj med rdeče direktorje. Ker mu ni uspelo, je ihtavo odstopil, vendar je še naprej zlohotno deloval proti interesom slovenskega ljudstva. Ljudi je nagovarjal, da so certifikati ničvredni papir in s tem oškodoval armado imetnikov certifikatov. Tudi mene je takrat skoraj zavedel, da bi zavrgla svoj certifikat. Na srečo me je mati prisilila, da sem ga vložila v Lek, ga prodala leta 1998 ob izbruhu ruske krize in si s tem denarjem financirala doktorski študij. Nešteto drugih te sreče ni imelo, ampak so zaradi njega nasankali.
Toda Mencinger se ni zadovoljil s povzročeno škodo, ampak je v Gospodarskem vestniku (1996) menedžerje nagovarjal h kraji družbenega premoženja, češ da bi na njihovem mestu tudi on oškodoval družbena podjetja. V začetku prejšnjega desetletja je kot idejni vodja nacionalnega interesa v pivovarski vojni za Pivovarno Union goreče nasprotoval belgijskemu Interbrewu (danes Inbev), s čimer je postavil temelje rdečim menedžerjem iz Kučanovega Foruma 21. Ko je bilo že zdavnaj jasno, da je nacionalni interes bankrotiral, je kot vedno ihtavo vztrajal pri svoji pogubni doktrini. Samo da se tujci morda ne bi »polastili« kakšnega slovenskega podjetja. Kordež, Šrot, Pavček, Rigelnik, Finkova in številni drugi »branilci« nacionalnega interesa so Mencingerjevi najboljši učenci. Namesto da bi se Mencinger opravičil davkoplačevalcem, ki plačujemo milijardne dolgove zaradi njegovega nacionalnega interesa, se je ta škodljivec tudi po izbruhu krize postavil v bran tajkunom, češ da »tisti, ki jih pribijamo na križ zaradi tajkunstva, niso pridobili zelo veliko«. Po vseh teh medijsko razkritih ekonomskih fiaskih se je Marko Crnkovič kot po navadi delal pametnega in butnil eno največjih neumnosti v svojem življenju, ko je Mencingerja razglasil za Kasandro slovenske privatizacije.
Višek Mencingerjeve sprevrženosti je zgodba o podjetju Iskraemeco, ki ga je kot dolgoletni nadzornik v obdobju debelih krav spravil v rdeče številke. Pred stečajem je to podjetje na koncu rešil prav tuji kapital, proti kateremu se je Mencinger boril vse življenje in trdil, da uničuje Slovenijo. V resnici jo vseskozi uničuje Mencinger. Celo kriza, ki je izbruhnila leta 2008, Mencingerja ni ustavila pri njegovem škodljivem delovanju proti interesom Slovenije in njenih državljanov. Ravno nasprotno. Zagovarjal je Jankovića in njegov bankrotirani projekt Stožice. In to celo potem, ko so že v medijih ptički čivkali, da gre za sporen kredit, organi pregona pa so preiskovali nepravilnosti v Stožicah! V glasilu Ljubljana je januarja 2012 jokal nad Jankovićevim premierskim fiaskom, češ da ni uspel, ker mu baje manjka poniglavosti, zadrtosti, hinavščine in sprenevedanja. Očitno je govoril iz osebnih izkušenj, saj v vseh teh slabih lastnostih Mencinger blesti že vse življenje! Nanj se je Bratuškova v opoziciji nenehno sklicevala pri blokiranju reform Janševe druge vlade, ki jih je potem ukradla. Zaradi Mencingerja nismo pravočasno reševali bank. Boril se je proti slabi banki, nakar jo je pod Bratuškovo takoj podprl.
Danes je že vsakemu ekonomskemu laiku jasno, da je Mencinger ekonomski škodljivec, ki nima nikoli prav. Jeseni 2008 je napovedal, da bodo ZDA bankrotirale do junija 2009. Narobe. Napovedoval je propad evra. Spet je imel vse narobe. Minuli teden se je Grčija po štirih letih vrnila na trg obveznic, evro je močna valuta. Mencingerju za vse napačne napovedi ni mar, ampak še vedno zažiga zaradi slaboumnih dominantnih medijev, ki mu nenehno delajo velik piar. Zdaj ga celo prodajajo kot liberalca iz ALDE, čeprav Mencinger v vseh točkah zanika njihove usmeritve.
Imenovanje Mencingerja za nosilca liste PS pomeni v resnici vrnitev k izvirom – k Mencingerju kot viru vsega ekonomskega zla, ki že od osamosvojitve tare Slovenijo. V PS so s tem ponovno potrdili, da kratica stranke v resnici zaznamuje (P)revaro (S)lovenije. K dolgemu seznamu prevar so dodali še liberalizem s paradnim konjem Mencingerjem, ki sedaj igra vlogo »neodvisnega« kandidata in se spet javnosti posmehuje, ko trdi, da s PS baje nima nič. Zato pa je snubil Jankovića na Magistratu jeseni 2011, s Kučanom sedel v prvi vrsti na ustanovnem kongresu PS, bil vseskozi ekonomski ideolog te stranke in branil celo zanič angleščino Bratuškove. Ob napovedi kandidature se je prezirljivo norčeval iz volivcev, češ da bo on govoril zgolj o ekonomiji – torej o tistem, s čimer je uničil Slovenijo. Zdaj z evropskimi volitvami končno prihaja ura resnice za Mencingerja. Spoznal bo, da ga v resnici vsi sovražijo.