Referendum o neodvisnosti Katalonije je na naši levici in desnici izzval nepričakovane odzive. Levica, ki ni podpirala slovenske osamosvojitve pred 26 leti in je še vedno zelo mlačna do lastne samostojne države, vneto podpira Katolonce. Desnica, ki gradi svojo identiteto prav na osamosvojitvenem aktu in slovenski samostojnosti in neodvisnosti, pa je do katalonske težnje po neodvisnosti presenetljivo zadržana.
Na prvi pogled se nam odnos levice in desnice do Kataloncev zdi kot narobe svet. Kako je možno, da so se naši desni osamosvojitelji in levi nasprotniki osamosvojitve znašli na nasprotnih bregovih glede vprašanja neodvisnosti Katalonije?
Začnimo pri levem paradoksu. Milan Kučan, ki ni sanjal slovenske samostojnosti in neodvisnosti, zdaj sanja katalonsko! Kučanov odnos ni presenetljiv, saj je ideološko pogojen. V obdobju osamosvajanja so prenovljeni Kučanovi komunisti iskali rešitev, da Slovenija ne bi postala samostojna država.
Naši levičarji še danes, 26 let pozneje, jočejo za Jugoslavijo, češ da smo takrat bolje živeli. Meščeva Levica, ki je danes nosilka protiosamosvojitvenih teženj, redno bojkotira proslave v zvezi plebiscitom, češ da ni bilo postavljeno pravo vprašanje, prav tako bojkotira osamosvojitvene proslave, ker je zanje samostojna Slovenija prevara.Glasilo Meščeve Levice, Mladina, je imela celo naslovnico Socialistična republika Slovenija (7. 3. 2014)!
Pri odnosu do osamosvojitve Katalonije je njihov odnos nasproten, saj Kučan in naša levica svojo podporo katalonski neodvisnosti kopirata neposredno od španske skrajnje levičarske stranke Podemos. Ta stranka s predsednikom Pablom Iglesiasom na čelu podpira katalonsko težnjo po neodvisnosti in je pred referendumom pogosto opozarjala pred refrankizacijo, to je refašistoizacijo Španije.
Seveda pod vodstvom premierja Mariana Rajoya iz vladajoče Ljudske stranke, ki je zlasti v odnosu do Kataloncev usmerjena profrankistično in skuša v duhu pokojnega diktatorja Franca silovito in z vsemi sredstvi zatreti katalonsko težnjo po neodvisnosti.
Tu že trčimo ob desničarski narobe svet, saj bi pričakovali, da bi naše desne stranke, ki se vseskozi sklicujejo na pomladništvo in slovensko osamosvojitev kot največji dogodek v slovenski zgodovini, tekle v podporo Kataloncem, ki si prizadevajo za tisto, kar smo mi dosegli pred več kot četrt stoletja. Vendar ni tako. Politika je pač politika, zato neodvisnost ni vedno neodvisnost.
Na eni strani so očitni osebni interesi strank, denimo Janševe SDS, ki jo je Rajoy podprl pred volitvami 2011, kar ima SDS še danes na svoji spletni strani. Hkrati je Rajoyeva Ljudska stranka tako kot naše SDS, NSI in SLS članica EPP, ki zaradi Rajoyevega vpliva ne podpira katalonske neodvisnosti.
Ker so očitno politična zavezništva pomembnejša od velikih osamosvojitvenih idej, smo namesto vnete podpore katalonski neodvisnosti v medijih, ki jih nadzoruje Janševa SDS, bili priča zadržanosti in skopem povzemanju po STA ali promadridskih medijih. Čeprav bi od Janše, samooklicanega največjega osamosvojitelja Slovenije, ki mu je neodvisna Slovenija bojda vse, pričakovali, da bi vzkliknil: »Vsi smo Katalonci.« In da bi na spletnih straneh svojih medijev vsak dan nadvse podpiral Katalonce v njihovi težnji po neodvisnosti.
Sploh ker se mnogi Katalonci že dolgo zgledujejo po uspešni osamosvojitvi Slovenije. To je letos spomladi na obisku v Sloveniji povedal nekdanji katalonski predsednik Raül Romeva i Rueda. O tem lahko tudi sama pričam iz osebne izkušnje pred natanko 26 leti. Takrat mi je Katalonka, ki je bila moja učiteljica v šoli v Salamanki, povedala, da so Katalonci prijatelji Slovencev, da z vsem srcem podpirajo samostojno Slovenijo in da se bodo kmalu tudi oni osamosvojili od Španije, ki Katalonce krade in zatira kot nas Srbi. Žal se to ni zgodilo vse do danes, saj je v Španiji duh diktatorja Franca očitno močnejši od smrada, ki se pri nas še vedno širi po diktatorju Titu.
Naša levica in desnica se opredeljujeta do neodvisnosti Katalonije izključno po ideološkem ključu, ki je diktiran od zunaj, zato celo osamosvojitev ni osamosvojitev, neodvisnost pa ni neodvisnost. Kako deluje ideologija, lahko vidimo iz odnosa naših skrajnjih desničarjev do katalonskega referenduma na socialnih omrežjih.
Na eni strani naši skrajnji desničarji vsak dan napadajo nasprotnike slovenske neodvisnosti, medtem ko jim ni mar za katalonsko neodvisnost in celo podpirajo Madrid. To počnejo zaradi ideologije, ker med drugim podpirajo frankistično-fašistične izmišljotine, da Franco ni bil fašist, temveč antikomunist oz. antisocialist. Čeprav je bil Franco kakor Tito predvsem kruti totalitarist, ki je vladal s krvavimi čistkami, vojaško-policijsko strahovlado in propagandno vojno.
V kakšne neumnosti vodi ideologija, priča lažni libertarec in skrajni desničar Tomaž Štih, ki je pred katalonskim referendumom neposredno vzel v bran fašista Franca: »V Sloveniji manj znano zgodovinsko dejstvo je, da Španija nikoli ni bila fašistična in Franco ne fašist, ampak nacionalist in monarhist.« (24. 9. 2017) Štih je dodal, da so nam možgane sprale učiteljice v šoli. Čeprav lahko na spletu najdemo nešteto zadetkov v različnih jezikih o Francovem terorju, ki ga lahko primerjamo s terorjem našega jugoklavca Tita.
Ideologija je pač ideologija, ki ne spoštuje pravil logike, kaj šele človečnosti, zato se lahko Štih samookliče za libertarca (?!) in hkrati podpira fašista Franca, Kučan pa sanja o katalonski neodvisnosti in ima še zmeraj nočne more zaradi slovenske osamosvojitve.
