To velja tako za šefa skrajne Levice Luko Mesca kot za šefa skrajne desnega Doma Bernarda Brščiča, ki se iz svojega volilnega poloma nista ničesar naučila. Mesec je še naprej neformalni vodja Šarčeve koalicije, Brščič se ima za glavnega opozicijskega politika, oba pa se imata za velikega modreca.
Skrajni desničar in šef stranke DOM Brščič je bil v zadnjih letih izredno medijsko izpostavljen in razpoznaven. Desni mediji so mu več ali manj delali piar ali pa mu dovoljevali neovirano samopromocijo v obliki kolumn ali TV nastopov, medtem ko so levi mediji prav tako prispevali k njegovi promociji in razpoznavnosti, in sicer z antipropagando.
Kljub vsej tej promociji in javni razpoznavnosti je Brščič na volitvah povsem pogorel, saj se je njegova priljubljenost izkazala za fatamorgano. Podobno velja za drugo udarnico Doma, Lucijo Ušaj, ki je bila kot Brščič deležna dolgoletne in povsem nekritične promocije v desnih medijih, sama pa se nenehno vsiljuje po tviterju. Že dolga leta tvita skoraj vsako minuto in ustvarja lažen videz, da je vplivna in odmevna. Volitve so razkrile dejansko nepriljubljenost Ušajeve, ki je dobila pičlih 974 preferenčnih glasov in je skupaj z Brščičem politično truplo, z njima pa je na teh volitvah neslavno propadla tudi skrajna desnica.
Vendar se nad koncem skrajne desnice pri nas ne smemo prehitro veseliti, saj je tri poslanske sedeže dobila koalicija SDS + SLS. Vsaj za SDS lahko rečemo, da ima številne elemente skrajne desnice. Nenazadnje je bil Brščič do ustanovitve stranke DOM tik pred volitvami dolga leta pomemben medijski ideolog Janševe SDS.
To lahko jasno opazujemo v temah, ki jih plasira SDS in se v bistvu večinoma ne razlikujejo od idej Brščičevega Doma ali drugih skrajne desnih strank, denimo Lige Mattea Salvinija, katere volilni uspeh so na veliko hvalili prav na portalu Nova24TV, to je strankarskemu mediju SDS. Da ima SDS nekatere značilnosti skrajne desnice, je prejšnji teden v kolumni potrdil tudi Vinko Gorenak, ko je paradoksalno zapisal, da SDS ne more biti skrajna desnica, če še hoče na oblast, zato da potrebuje obstoj skrajne desnega Doma. Očitno za alibi?!
Brglez je bil tokrat Meščev trojanski konj v SD, ki je odžrl glasove samemu Mescu in njegovi Levici ter se namesto njih prebil v EU-parlament.
Enako lahko opazujemo pri Domovem levem ekstremističnem dvojčku, Meščevi Levici, ki je kljub nekritični promociji v levih dominantnih medijih doživela hladen tuš. Zaton Levice spada v širši trend nazadovanja skrajne levice v EU, saj so tudi druge skrajne leve stranke v zatonu – od Die Linke v Nemčiji, španskega Podemosa, grške Sirize Aleksisa Ciprasa do popolnega poloma vodilnega ideologa skrajne levice, Grka Janisa Varufakisa, ki ga časti naša Levica.
Slednji je kljub globalni dolgoletni propagandi v levičarskih medijih po vsej Evropi totalno pogorel, saj na koncu ni dobil niti enega samega sedeža v EU-parlamentu. Njegov neuspeh lahko primerjamo s polomom samega Luke Mesca pri nas, ki je na volitvah dobil zgolj 6.750 preferenčnih glasov in ni imel niti najmanjše možnosti za izvolitev, čeprav mu levi dominantni mediji že celo večnost delajo osladno propagandno. Zato je jadikovanje Grege Repovža in Gorazda Kovačiča, češ da Levica ni mogla »pokuriti« Mesca za te volitve, popolno zavajanje! Saj so ga vendarle »pokurili«, in to do pepela! Volivci Mesca namreč niso hoteli izvoliti s preferenčnimi glasovi, čeprav bi ga lahko.
Pred njim je bil na volitvah 2004 z zadnjega, osmega mesta s preferenčnimi glasovi izvoljen Borut Pahor, na volitvah 2014 pa Franc Bogovič. V širjenju zablod o Meščevi priljubljenosti so mediji celo modrovali, češ da Mesec tvega, da bi ga izvolili s preferenčnimi glasovi z zadnjega mesta! Rezultati so razkrili, da ni niti najmanj tvegal, saj pri volivcih še zdaleč ni tako priljubljen, kot to prikazujejo levi dominantni mediji.
A to še zdaleč ne pomeni poraza skrajne levice pri nas, saj so njihove glasove prevzeli v SD, ki so dobili dva poslanca, od katerih je Milan Brglez dejansko izpostava ideologije skrajne levice v tej stranki. Brglezova stališča se v bistvu ne razlikujejo od stališč Levice – od odnosa do NOB do Venezuele. Pod Cerarjem se je vseskozi govorilo, da je Brglez Meščev trojanski konj, kar so potrdile te volitve.
Vendar s to razliko, da je bil Brglez tokrat Meščev trojanski konj v SD, ki je odžrl glasove samemu Mescu in njegovi Levici ter se namesto njih prebil v EU-parlament. Sicer je SD Meščevi Levici odžirala glasove na vseh frontah, saj obe stranki večinoma brenkata na podobne strune pri levem volilnem telesu. Razlika je le v embalaži in trženju. S tem je Tanja Fajon povsem pohodila Violeto Tomić, ki je v kampanji »blestela« z zanič nastopi na soočenjih, nad katerimi sta bentila celo »hardlinerja« Levice, Repovž in Kovačič.
Volivci so na volitvah pokazali, česa nočejo. Nočejo skrajne levice in skrajne desnice, ki imata skupnega sovražnika v podobi globalizacije, ki jo najbolj simbolizira ravno EU. Za Meščevo Levico je največji problem neoliberalna globalizacija, za Brščičev DOM pa multikulti globalizacija, čeprav se je ravno Slovenija po lanskih ugotovitvah nemške fundacije Bertelsmann uvrstila med največje zmagovalke globalizacije.
Po pozitivnem učinku na BDP na prebivalca zaradi okrepljene globalne povezanosti od 1990 do 2016 je Slovenija pristala na devetem mestu, upoštevajoč kupno moč pa celo na drugem za Švico. To pomeni, da globalizacija koristi zlasti delavcem, upokojencem in vsem drugim prebivalcem Slovenije! Brez dobrobiti globalizacije bi bila Slovenija ekonomska puščava, tempirana socialna bomba in cvetoče gojišče za leve in desne populiste, ki obožujejo močne avtokratske vodje, ki vladajo s trdo roko in so pravi sovražniki demokracije.
Zato je za Slovenijo zares dobra novica, da sta največji poraženki EU volitev Brščičev DOM in Meščeva Levica!