Z izvolitvijo za predsednika parlamenta je predsednik NSI Matej Tonin dokončno potrdil, da je klasična politična prostitutka. Da doseže svoje, se je pripravljen odpovedati vsem načelom in merilom. Kot pravi politik se je kakopak takoj pripravljen odpovedati resnici, saj mu sprenevedanje kar samo leti z jezika, še zlasti takrat, ko ga kdo razkrinka.
Seveda se je pripravljen odpovedati tudi lastnemu, 300-stranskemu programu, ki se bere kot ena debela prevara. V zameno za glas ali koristi bo Tonin s svojo NSI šel v španovijo z vsemi. Tonin misli resno zgolj pri vodilu Vse za lastni interes, ki ga prodaja kot narodov blagor.
Svojo namero, da se politično prostituira na levo in desno, Tonin vseskozi potrjuje z besedami in dejanji. Že od volitev naprej ponavlja, da ni pomembno levo ali desno, da gre v katerokoli vlado, bodisi s Šarcem bodisi z Janšo. Z obema tišči glavo skupaj, prejšnji teden je povedal, da se z Janšo sliši vsak dan. Pred volitvami pa je govoril, da bo šel v koalicijo zgolj s tistimi, s katerimi je programsko na skupnem imenovalcu, zlasti glede reform, ki jih prodaja kot svoj evangelij. Lažni evangelij po Mateju, očitno.
Zdaj rine v koalicijo s tistimi, ki neposredno v nasprotju s programom NSI – zlasti z Židanovo SD, ki hoče zrušiti davčno reformo politične legende NSI, Andreja Bajuka. SD je za zvišanje davkov, zlasti na dobičke podjetij, in želi razgraditi Bajukovo davčno reformo, medtem ko se NSI trži kot stranka, ki znižuje davke (in prispevke). A kaj, ko je Toninu za vse to malo mar!
Tonin je namreč tisti, ki na vsakem koraku legitimizira Kučana in tudi levico na splošno, svoje početje pa skriva pod parolo »reforme in usmerjenost v prihodnost«. Tudi Meščevi Levici, ki je po programu povsem na nasprotnih bregovih kot NSI, bi takoj tekel v objem, če ne bi Levica silovito zavračala sodelovanja z NSI. Toninov oportunizem nima meja, kot smo videli iz njegovega pogostega sodelovanja z Mescem, zlasti v oddaji Studio City. Ali v skupnih intervjujih, kjer sta bila skupaj z Mescem predstavljena kot politika prihodnosti s pomembno razliko – Tonin se je pripravljen vsemu odpovedati v zameno za korist in javne hvalnice.
Propadla politika iz SDS, Žiga Turk in Luka Lisjak Gabrijelčič, bosta Toninovo politično prostitucijo razglasila za korak k normalni Sloveniji in kot nujo, da se izvedejo reforme. Pač najbolj antireformni minister v dveh reformnih Janševih vladah, Turk, bo že vedel, o kakšnih reformah govori. O nikakršnih! Gabrijelčič pa je iz Janševe SDS zdaj presedlal na uradni list Foruma 21, Petričevo Delo, in v svoji podobi združuje Luko Mesca in Franca Rodeta. Vse v imenu lažne normale, kakopak!
Zato se moramo navadni državljani prijeti za denarnice,ko Tonin govori o pokojninski reformi: nam bi vzel, Kučanu pa ni. Pravičnost pa taka!
Toninova velika predvolilna mantra so bile reforme, zlasti pokojninska. Da Toninu v resnici ni mar za pokojninsko reformo, ki bi pravično razporedila breme na vse državljane, je več kot jasno pokazal z glasovanjem za ohranitev Kučanovega pokojninskega privilegija, predsedniškega dodatka k pokojnini. Tako je na dnu krize leta 2012 med pripravo pokojninske reforme blokiral odpravo Kučanovega pokojninskega privilegija in miniral enkratno priložnost, da bi skupaj z navadnimi državljani pas zategnili tudi pokojninski privilegiranci, kot je Kučan.
Pa še zlagal se je, zakaj je to storil. Dejansko je poskrbel, da je ostala Kučanova denarnica debela, pa tudi njegova lastna, saj Kučan njemu in njegovi stranki redno vrača uslugo za ohranitev pokojninskega privilegija. Tako je denimo pred letošnjimi volitvami v intervjuju znova hvalil NSI: »Slovenija potrebuje žlahtno konservativno stranko. NSI vidim kot takšno stranko.« Zato se moramo navadni državljani prijeti za denarnice, ko Tonin govori o pokojninski reformi: nam bi vzel, Kučanu pa ni. Pravičnost pa taka!
Ena največjih Toninovih prevar je njegova domnevna zazrtost v prihodnost in odpoved kulturnemu boju. Dejansko je Tonin zelo zazrt v preteklost in kulturni boj ohranja pri življenju. To je pokazal s svojim zagamanim odnosom do splava, s katerim je odvrnil mnoge volivce. Toninov nazadnjaški odnos do splava je šokanten najmanj iz dveh razlogov. Prvi je nedavni izid referenduma o splavu na Irskem, ki je odpravil prepoved splava. Drugi je izid lanskih predsedniških volitev, ko je zaradi svojega zahojenega odnosa do splava popolnoma pogorela Primčeva predsedniška kandidatka Angelca Likovič, ki je dosegla najslabši rezultat vseh časov.
A Tonin ne bi bil Tonin, če se tudi glede svojega odnosa do splava ne bi sprenevedal, češ da je žrtev medijske manipulacije. Da ni tako, lahko preberemo v njegovem programu, kjer jasno govori o splavu. S predvolilnim pogrevanjem splava je Tonin nemara še najbolj politično splavil lastno NSI.
Tonin ima za svoje delovanje »svetle« zglede pri starejših članih stranke, zlasti pri Lojzetu Peterletu, ki pooseblja tradicijo legitimiziranja levice v zameno za take ali drugačne koristi. Ko je Drnovšek strmoglavil Peterleta s konstruktivno nezaupnico leta 1992, je Peterle le nekaj mesecev pozneje kljub temu tekel v koalicijo z LDS: vse za oblast, sedenje pri koritu in privilegije, zlasti za nadzor nad privatizacijo in denacionalizacijo.
To potezo je Peterletova SKD drago plačala, saj je od takrat v političnem zatonu, stranka pa se kljub spremembi imena v NSI ni nikoli zares pobrala. Zato se Tonin ne bi smel čuditi bornemu izkupičku na volitvah. Ker je še predober glede na vse, kar ta stranka počne že celotno tranzicijo!
