Povolilno dogajanje je postavilo vprašaj k domnevi, da je Jankovič uspešen v skoraj vsem, česar se loti. To domnevo je treba namreč popraviti: Janković je uspešen pri večini podvigov, vendar mu nasproti ne sme stati Janša. Spet se je izkazalo, da je Janša strup za Jankovića. Ko pride Janša, Jankovića več kot očitno zapusti sreča in se mu vse obrne po zlu. Še zmaga se spremeni v poraz, čeprav po porazu vztrajno trdi, da ni poraženec. Pri njem se vedno bolj kažejo jasni znaki janšofobije. Če bo šlo tako naprej, bo moral še na terapijo, čeprav se rad pohvali, da nikoli ne jemlje tablet. Samo k Žižku ne, ker bo potem končal na strankarskih Žalah.
Poraz je Jankovića povsem zmedel in paraliziral. Vedno je tako samozavesten in samozaverovan v svoji večni prav, zdaj pa kar ne ve, kako naprej. Očitno še vedno ni spoznal, da je sreča opoteča. Sploh v politiki. Problem je med drugim v tem, da še naprej vztrajno trdi, da ni politik. Ampak to ne pomeni, da potem pravila politike – in to v politiki! – zanj ne veljajo. Eno je gotovo: če se na kaj ne spozna, se res ne spozna na politiko. Še pralne stroje, na katere se po lastnih besedah ne spozna, obvlada bolje od politike.
Sicer bi se mu do zdaj že moralo posvetiti, da se pri volitvah ne igra na eno samo zmago. Že izraz relativni zmagovalec pove, da je zmaga relativna in da se lahko celo sprevrže v poraz. Sploh če rineš v vnaprej izgubljene bitke. Neizvolitev Kociprove, njegova neizvolitev za mandatarja in izvolitev Janše za mandatarja so niz izgubljenih bitk, katerim se pridružuje obet še enega poraza skozi zmago. Gre za Jankovićevo razmišljanje o ponovni kandidaturi za župana Ljubljane: četudi bi bil verjetno spet izvoljen, bi to pomenilo zanj poraz v še eni bitki in v resnici izgubo že druge vojne proti Janši. Ampak tudi tega Janković nikakor ne dojame. Nekateri ljudje so nenaučljivi.
Prvo vojno proti Janši je Janković izgubil v Mercatorju. Janša mu je takrat vzel vse, čeprav mu to »vse« v resnici sploh ni pripadalo, kot mu ne pripada niti celotno ljudstvo, na katerega se tako rad sklicuje. Aritmetika ni bila nikoli Jankovićev adut. Žal ne velja njegova: tako je, ker jaz pravim, da je tako. Kot ni obveljalo v Mercatorju: šel bom, ko bom jaz tako hotel. Janša ga je pahnil v politiko. V dejavnost, na katero se kljub dolgoletni praksi tako slabo spozna. V politiki se skrivajo neskončne pasti, saj si lahko namesto slave in moči, po kateri sta hlepela Kresalova in Senica, pridobiš sramoto, ki traja do konca sveta.
In vendarle je Jankoviću šlo tako dobro. Še predobro. Samo da ni imel opravka z Janšo. Tega je sicer redno napadal na tiskovnih konferencah, ga izzival, naj proti njemu kandidira za župana. Željo o velespopadu si je potem sam izpolnil, tvegal vse, kandidiral na predčasnih volitvah in Janšo celo premagal, potem pa samega sebe porazil.
Neverjetno srečo si je Janković sam spremenil v nesrečo. Postavlja se namreč vprašanje: je njegova srečna zvezda dosegla zenit in že zahaja? Spremeniti bi se moral. Le čemu, če mu je vedno vse tako uspevalo? In če mu bolj ali manj vsi samo ploskajo in prikimavajo, kakšna faca da je? Prav v tem pa je problem, v kimavcih, s katerimi se je obdal. Čeprav toliko naklada o iskrenosti, je obdan z ljudmi, ki mu nikoli ne govorijo iskreno, ampak zgolj tisto, kar hoče slišati. Nenehno se mu prilizujejo in podpihujejo njegove samopoveličevalne zablode. V marsičem spominjajo na Golobičeve prilizovalce, ki so slednjega pripeljali v prepad. Zoki dela, njegovi podrepniki se mu prilizujejo, v resnici pa »delajo« za njegov propad. Ne smemo zanemariti niti nadvse škodljivega vpliva Stanovnika, Kučana in Türka, ki so mu tako slabo prišepetavali, da je izgubil že drugo vojno proti Janši.
Janković bo na lastni koži preizkusil, ali drži stara modrost, da je pot gor in dol res ena in ista. Čeprav vztrajno verjame, da je zanj edina pot navzgor, pomeni njegovo ponovno spogledovanje z lokalno ravnijo velik korak nazaj. Če hoče gor, potem zagotovo ne sme spet kandidirati za župana. Potem je bolje, da ostane v parlamentu. Ali še bolje: naj kandidira za predsednika države. Nemoteno bi se lahko spopadal z Janšo. Vse o tem mu lahko razložita tudi njegova nadvse zdraharska svetovalca Milan Kučan in Danilo Türk.
V tem sta strokovnjaka, nista pa mu znala svetovati, kako naj se obnaša v parlamentarnem okolju, saj o tem nič ne vesta. Vedno sta sama samcata, imata o vsem prav, čeprav nimata. Ni nobenega parlamenta, neskončnih razprav, pogajanj, predlogov … kdo pa bo to poslušal?!? Če kaj, potem je predsedniška funkcija Jankoviću pisano na kožo. Sicer ne prinaša velikih pooblastil, vendar predsednik ni nikoli za nič kriv. Naklada v tri dni, vsem soli pamet, nič ne dela, razen da se dela velepomembnega. Jankovićevo prijateljstvo s predsednikom Türkom ne bi smelo biti ovira, saj je tako ali tako večji levičar od njega, a ne? Pa kaj, če ne zna angleško, saj zna še vedno več od Kučana, do volitev pa je še več kot pol leta in se vmes lahko nauči še kak stavek.
S predsedniško kandidaturo bi se izognil Janši, verjetno zmagal in se povzpel na višji položaj. Celo domišljal bi si lahko, da je kot predsednik več vreden od premierja. Čeprav se s tem ne bi izognil nevarnosti, da ga Janša še tretjič premaga, če se odloči, da v parlamentu spremeni ustavo in ukine funkcijo predsednika republike. Iz varčevalnih ukrepov, kakopak. Če česa ne potrebujemo, potem predsednika res ne potrebujemo. Razen za zdrahe.