Pod Pahorjevo vlado smo to lahko opazovali zlasti pri ministru Ivanu Svetliku, pod Bratuškovo pri sami Bratuškovi kot kasnejši premierki, pod Cerarjem pa pri Cerarju in njegovem ministru Mramorju. Zgodba se nenehno ponavlja.

Ekonomsko politiko prve Janševe vlade so zaznamovale ideje tako imenovanih mladoekonomistov. Ti so bili na totalnem udaru dominantnih medijev, »stroke« in mnenjskih voditeljev. Takrat vodilnega ekonomskega ideologa Mića Mrkaića so mediji tako dolgo trgali, da so ga izgnali iz Slovenije. Po vsem tem psovanju smo pod Pahorjem doživeli prvi očiten obrat leve politike, ideologije in medijev v trdi neoliberalizem. Glavni neoliberalni spreobrnjenec je postal takratni minister Svetlik. Ta je v času prve Janševe vlade in strateškega sveta mladoekonomistov besnel proti krčenju socialnih pravic, trobil o »refoluciji« in kritiziral sindikate, da popuščajo neoliberalcem. V Pahorjevi vladi se je prelevil v neoliberalca, saj je predlagal neoliberalne reforme za drastično krčenje socialnih pravic (pokojninska reforma, zakon o malem delu, predlogi za povečanje fleksibilnosti trga dela, pravica do nadomestila za malico itd.). Prav ob koncu Pahorjeve vlade je bil pobudnik zakona, ki je močno omejil socialne transferje, ko jih je vezal na dohodek in premoženje. Dominantni mediji, ki nenehno jočejo nad socialno državo, zaradi Svetlikovega krčenja socialnih pravic niso niti pisnili.

Še hujšega rovarjenja smo bili deležni pod drugo Janševo vlado, ko je ekonomsko politiko določal finančni minister Janez Šušteršič. Dominantni mediji so skupaj z levimi strankami v opoziciji na čelu z jurišnico in kasnejšo premierko Bratuškovo, »stroko«, sindikati, mnenjskimi voditelji in na koncu še vstajniki porabili ves arzenal za blokado ekonomskih ukrepov, zlasti varčevanja pri plačah v javnem sektorju. Štrukelj je bil večkrat na dan v različnih medijih v boju proti zakonu o uravnovešenju javnih financ. Bratuškova se je borila proti slabi banki, SDH, zlatemu fiskalnem pravilu. Ob medijskih fanfarah so vložili celo dve kasneje zavrnjeni referendumski pobudi.

Ko je vlada Bratuškove prevzela oblast, smo spet spremljali isto zgodbo: prevzem glavnih točk ekonomskega programa druge Janševe vlade in ploskanje tistemu, kar so še malo pred tem rušili z vsemi topovi. Upravičevanje rušenja Janševe vlade in prisvajanje idej nasprotnikov je lani ponudil Miran Potrč, češ da vlada Bratuškove ni mogla kaj drugega kot ukrasti ideje zrušenih nasprotnikov: »Menil sem, da ta koalicija po vsebini ne more bistveno drugače delati, kot je morda zastavila že Janševa vlada. A ta koalicija dela v popolnoma drugačnem vzdušju kot prejšnja.« Potrč že ve, da je dobro vzdušje, če nasprotnika najprej onemogočiš in si nato še prisvojiš njegove ideje. Seveda v SD ali PS proti sebi niso protestirali, dominantni mediji niso na sekundo spremljali vstaj, ker jih pač ni bilo več treba, saj bi morali biti proti svojim, »stroka« pa je začela ploskati izvajanju ukradenih ukrepov.

Opravičilo »stroke« je lani ponudil še sedanji finančni minister Mramor: »Še zlasti moteče je bilo, da je čisto vsak ukrep Janševe vlade v sebi nosil ideološki podton in cilj.« Danes Mramor ponavlja tisto, kar sta že pred njim storila Svetlik in Bratuškova: »neideološko« nadaljuje z glavnimi točkami ekonomskega programa druge Janševe vlade, ki so jo z ulico rušili zlasti zaradi varčevanja in krčenja plač v javnem sektorju. Tako je pred dnevi Cerarjeva vlada v Bruselj poslala predlog varčevalnih ukrepov za 2015, ki so enaki varčevalnim ukrepom, zaradi katerih je bila zrušena druga Janševa vlada. Čeprav Mramorjevo ministrstvo načrtuje oster rez v maso plač v javnem sektorju, ni protivarčevalnih demonstracij na ulicah, saj dominantni mediji ne pozivajo k njim, še manj pa Mramor in Cerar pozivata proti samemu sebi.

Med največje prevare v sedanjem parlamentu spada Združena levica (ZL), ki je izšla neposredno iz vstajništva, temelječega na protivarčevalni histeriji. ZL se pretvarja, da je opozicija, vendar ne nasprotuje varčevalni ekonomski politiki Cerarjeve vlade, ki je le nadaljevanje varčevalne politike druge Janševe vlade, temveč predvsem proti vsemu z zvezi z SDS, ki je tako kot ZL v opoziciji. Namesto protestov proti napovedanim vladnim varčevalnim ukrepom ZL koraka proti fantomskim trgovinskim sporazumom.

S svojim ravnanjem naši levičarji vedno znova dokazujejo, da njihove ideje niso nič vredne. Predvsem pa je očitno, da so v resnici intelektualno impotentni in idejno sterilni. Takoj ko pridejo na oblast, si prisvojijo ideje, ki so jih prej s podporo dominantnih medijev in z ulico rušili. Tudi če so nelevi politiki izvoljeni na volitvah, jih nasprotna, leva stran, s pomočjo medijske mašinerije, »stroke«, sindikatov, mnenjskih voditeljev in drugih interesnih skupin blokira in z »revolucijo« odstavi s položaja, vse drugače misleče pa ignorira in jih onemogoča na vsakem koraku. Leva opcija si tako kljub volitvam zagotavlja skoraj neprekinjeno oblast, polovici prebivalstva pa je a priori onemogočeno enakovredno sodelovanje pri oblikovanju politike ali javnih razpravah. Zato Slovenija nima prihodnosti.