Šoltes je nenehno deležen hvalnic in podpore v dominantnih medijih. Karkoli naredi, je takoj glavna zvezda. Ni važno, ali je pri tem uspešen ali ne, že vnaprej je verodostojen, ugleden in cenjen, pristojen, da ponudi strokovno mnenje malodane o vsem. Za njegove pomanjkljivosti nikomur ni mar – da je na primer kot dolgoletni predsednik računskega sodišča slabo nadzoroval gradnjo avtocest, ki smo jih preplačali. Namesto tega njegovo nekdanjo funkcijo poudarjajo kot glavno referenco, na podlagi katere je baje avtomatično primeren tudi za visoko politično funkcijo. Tudi kot nadzornik javnega zdravstva se ni izkazal, vendar je bil januarja takoj razglašen za velikega strokovnjaka za zdravstvo in posledično najustreznejšega kandidata za ministra za zdravje. Ne da bi se kot politik najprej izkazal z dejanji, ga je ob lanski ustanovitvi društva Verjamem takoj hvalil propadli predsednik Danilo Türk kot sredinsko politično opcijo. Podobno smo videli pri merjenju javnega mnenja: še preden se je predstavil s svojo listo in programom, se je uvrstil visoko na javnomnenjskih anketah.

 

Šoltesov lahkotni preboj iz nič v prvo vrsto dokazuje, kako konservativna je naša levica, saj z izrazom »novo« vedno bolj izraža pripadnost starim, propadlim idejam in konceptom. Zaradi svojega starega pedigreja in zastopanja zastarelih idej Šoltes (r. 1964) kljub srednjim letom spada med najstarejše nosilce list za volitve v Evropski parlament. Po pričakovanju mediji najbolj sporne vidike »starega« prikrivajo ali sprevračajo v nekaj vsakdanjega. V naravnost ostudno osladnem majskem intervjuju s Šoltesom v Obrazih so tako skušali udomačiti grozo, ko so totalitarista Edvarda Kardelja in Pepco Kardelj, sicer Šoltesova stara starša, predstavili kot najbolj običajna dedka in babico! Šoltes se seveda od delovanja svojih starih staršev v bivšem totalitarnem režimu ni nikoli distanciral. Kako bi se le, saj javno obuja lepe spomine nanju, da je z njima nekaj časa živel v Beogradu, z dedom Edvardom pa se je celo odlično razumel. O Šoltesovi privilegiranosti nekoč in danes se nihče ne sprašuje, celo v zvezi z njegovim služenjem JLA na Brionih so v Obrazih naredili počitniško šalo, medtem ko se jim je njegova privilegirana funkcija knjižničarja in glasbenika v JLA zdela samoumevna.

Dominantni mediji Šoltesa predstavljajo kot liberalnega ali sredinskega politika, vendar se po idejah uvršča na skrajno levico, ki jo pri nas zastopajo stranke Solidarnost, Iniciativa za demokratični socializem (IDS) oziroma celotna Združena levica. Da se nagiba skrajnje levo, je pokazal z udeležbo na vstaji decembra 2012. Ko mu januarja letos ni uspelo postati minister za zdravje, je jezno izjavil, da je poleg zdravstvene reforme nujna tudi reforma političnega sistema. Kakor skrajni levičarji tudi on nenehno naklada o neoliberalizmu in se zavzema za spremembo ekonomskega sistema. Povsem v skladu s slavnim dedom Kardeljem, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja razpredal, da je jugoslovanski samoupravni socializem oblika neposredne demokracije, danes pa se v tej smeri pretvarjajo tisti, ki zagovarjajo demokratični socializem in hočejo spremeniti slovenski pravni red.

 Zaradi idejne sorodnosti bi pričakovali, da bi se Šoltes združil ali povezal s kakšno od omenjenih strank, saj kakor oni napada obstoječo parlamentarno demokracijo kot partitokracijo, čemur Kučan pravi strankokracija. Zato ni čudno, da se tako pogosto »po naključju« znajde v njegovi družbi – ob torticah, na državnih proslavah ali partizanskih procesijah. Od Kučana se je očitno nalezel tudi kvaziliberalizma, saj ta igra velikega liberalca in v Šoltesu očitno išče novega Janeza Drnovška.

Da medijski propagandi o Šoltesu kot liberalcu in sredinskem politiku nikakor ne gre verjeti, je pokazal tudi s skrajno levičarsko kritiko druge Janševe vlade. Šoltes je takrat ob četici tako imenovanih staroekonomistov, sindikalistov in vstajnikov nastopal kot glasni kritik vlade. S takratno ekonomsko politiko vlade nikakor ni bil zadovoljen, ampak se je z vstajniki in sindikati strinjal glede zaščite javnega sektorja, kjer je bil tudi zaposlen. Boril se je proti varčevanju v javnem sektorju, češ da to prinaša še večje razslojevanje. Govoril je celo o delavskem razredu v javnem sektorju in nasprotoval odpuščanju v njem. Kakor Solidarnost, IDS in Združena levica je bil proti privatizaciji državnega premoženja, proti slabi banki in SDH. Kot te stranke se v boju za Evropski parlament zavzema za bolj socialno Evropo, je proti prodaji infrastrukture itd. Ekonomsko doslej ni zastopal sredinskih ne liberalnih idej, ampak kvečjemu skrajnje leve.

Šoltes se javno predstavlja za liberalca ali sredinskega politika, s čimer hoče pridobiti glasove predvsem neodločenih, večinoma sredinskih volivcev, za katere se bo bil glavni boj na bližnjih parlamentarnih volitvah. V resnici je Šoltes politik, globoko zakoreninjen v stari eliti iz propadle Jugoslavije. Po mentaliteti in idejah je še eden iz množice na novo komponiranih skrajnih levičarjev: bori se za ohranitev privilegijev javnega sektorja, rohni proti zloglasnemu neoliberalizmu in napoveduje »revolucionarno« spremembo političnega in ekonomskega sistema. Šoltes je vse, razen tisto, za kar ga prodajajo dominantni mediji. Zato Šoltesu in njegovemu Verjamem nikakor ne gre verjeti.