V treh mesecih vladanja je Cerar slovenskim volivcem dokazal, da je najslabša izbira. Dominantni mediji mu še vedno držijo štango, vendar mu javnomnenjska podpora pada kot kamen, saj je zdaj že skoraj vsem jasno, da je nesposoben za premiersko funkcijo. Svoji visoki funkciji ni kos tudi zato, ker je strahopetec, omahljivec in »flipfloper«. Zato njegova vlada doslej ni sprejela še nobenega omembe vrednega ukrepa, kaj šele kakšne reforme. Premiersko funkcijo je zasedel s prevaro: zaradi moraliziranja in obljubljanja vpeljave visokih etičnih načel v politiko. Nakar se je po hitrem postopku osramotil in razočaral svoje volivce, saj je pokazal, da je zgolj še en amoralen politik, ki nima niti toliko poguma, da bi govoril resnico.

Politike je težko tako čisto ujeti na laži, kot je Cerarja zasačil kolega Glücks prejšnji teden (http://reporter.si/iz-tiskane-izdaje/cerarja-smo-ujeli-na-la%C5%BEi-zavestno-je-zamol%C4%8Dal-resnico/29365). Cerar je v predvolilnem intervjuju za Planet Siol (9. 7. 2014) izjavil, da z etično komisijo Evropskega centra za reševanje sporov (ECRS) Katarine Kresal sodeluje pro bono, torej zastonj. Ob tem je zamolčal, da za ECRS piše tudi pravna mnenja, in to za plačilo. Pred dvema tednoma je odgovoril za Reporter, da je prav za ECRS Kresalove aprila letos za dva tisoč evrov napisal pravno mnenje. Pri tem je pomenljivo, da me Kresalova kazensko preganja tudi zato, ker sem med drugim kritično pisala o Cerarjevem sodelovanju z njenim ECRS in Cerarjevih dvojnih merilih. Glücksovo razkritje je potrdilo moj zapis v kolumni Miro Cerar je najslabša izbira. Cerar je namreč tako zelo amoralen, ker ne spoštuje niti minimalnega moralnega načela, da je treba govoriti resnico. Za samooklicanega velikega moralneža je prikrivanje resnice v tem primeru še toliko spornejše, saj se za njim skriva ekonomski interes.

Dominantni mediji so se ob Glücksovem razkritju Cerarjevega laganja ponovno in po pričakovanju »izkazali« s totalno cenzuro in molkom o tem sramotnem dejstvu. Sploh ker gre za Cerarja, katerega edina in glavna točka predvolilnega programa je bila morala, vendar je prav na morali pogrnil na vsej črti. Če bi imeli na POP TV, TV Slovenija in Planetu TV hkrati v osrednjem večernem dnevniku udarno novico o Cerarjevem laganju in prikrivanju resnice, ki bi jo naslednji dan s kričečimi naslovnicami Cerar laže ali Cerar je drugi Golobič objavili še glavni dnevniki Delo, Dnevnik in Večer in vodilni spletni portali 24ur.com, MMC RTVSLO in Planet Siol, bi moral Cerar odstopiti v nekaj urah ali najkasneje v nekaj dneh, in imeli bi predčasne volitve.

To se kakopak ni zgodilo, saj Cerarjeva SMC kljub medijskim ovacijam na eni in popolni cenzuri na drugi strani tone, kot kažejo javnomnenjske ankete. Od neverjetnih 36 poslanskih mest za SMC na julijskih volitvah in skoraj 29-odstotne javnomnenjske podpore avgusta je ta stranka decembra prišla na pičlih 12 odstotkov (anketa Dela, 8. 12. 2014). Čeprav je bil njegov glavni politični tekmec Janša na Dobu do vključno prejšnjega petka, ga je prehitela njegova SDS. Seveda dominantni mediji ne bodo spodnesli svojega »dobrega Mirota«, čeprav je vsem jasno, da ni niti malo dober, kaj šele moralen, saj v resnici ni za nobeno rabo. Ampak za dominantne medije bi bil super kdorkoli, celo opica, le da ne bi na oblast prišel Janša.

Ker popolna medijska cenzura Cerarjevega zavrženega dejanja, zaradi katerega bi moral nemudoma odstopiti kot premier, ni bila dovolj, nam je »pocukrana« Tarča Špele Šipek spet metala sladkor v oči. Namesto da bi obdelala Cerarjevo zavestno zavajanje in delovala v javnem interesu, saj je plačana iz javnega denarja in iz prisilne RTV-naročnine. Ampak potem bi se odprla Pandorina skrinjica, iz katere bi skočile vse Cerarjeve slabosti in njegove politične kariere bi bilo po hitrem postopku konec. Zato bo Šipkova raje poskrbela za očiščenje naše krvi sladkorja, pardon, za medijsko centrifugiranje možganov, dokler ne pozabimo na probleme slovenske politične realnosti, ki je zastrupljena s Cerarjevo amoralo in dominantno-medijskim »cukranjem« njegovih slabosti.

Cerarju gre očitno zgolj amorala od rok. Z vsem drugim ima hude težave. Kljub temu ga ne gre podcenjevati, saj se za njegovo masko skriva povsem brezkompromisna osebnost. Svojo brezkompromisnost, s katero tepta vsa moralna načela, je pokazal pri obrambi svojih tesnih sodelavcev. Najhuje je, da v dokaz visokih moralnih meril vlade postavlja ljudi, ki so morali zaradi amoralnih dejanj odstopiti  – na primer državni sekretar Jure Leben in minister Jožef Petrovič. Čeprav je vsakemu povprečno moralnemu človeku jasno, da so moralni lahko samo tisti politiki ali funkcionarji, ki jim nikoli ni treba odstopiti. Vse druge pa je treba vreči na smetišče zgodovine in se jih spominjati zgolj v negativnem kontekstu.

Letošnje predčasne volitve so nam s Cerarjem prinesle najslabšega in najbolj amoralnega premierja doslej, ki povrh vsega ni za nobeno rabo. Zato si v veselem decembru zaželimo, da bo Cerar premier z najkrajšim premierskim stažem. Za konec 2014 dvignimo kozarec šampanjca in izlijmo pitno daritev, da nam bo novo leto prineslo čim prejšnji Cerarjev padec. Na srečno 2015 brez Mira Cerarja!