Cerar v vsakem soočenju znova pokaže, da je totalna mevža in kot tak povsem neprimeren za premierski stolček. Prejšnji četrtek je Bratuškova v soočenju na POP TV z njim dobesedno pobrisala tla, on pa je deloval kot mila jera in politik brez trohice avtoritete in prepričljivosti. Strahopetnemu Cerarju se po eni strani lahko do solz nasmejimo, po drugi pa moramo biti nadvse zaskrbljeni. Kako naj tak človek vodi vlado, če se ustraši že v predvolilnem besednem dvoboju? Kako se bo pogajal s socialnimi partnerji in pobesnelimi sindikati, če se mu gate tresejo, ko kdo nadenj samo dvigne glas? Kako se bo pogajal z voditelji EU, s predstavniki Evropske komisije, ECB in MDS? Saj ga bodo najprej čudno gledali, nato pa ga povozili kot tank.

Politike, kot je Cerar, ne more nihče resno jemati, kaj šele spoštovati, saj si je spoštovanje treba zaslužiti z jasno in nepopustljivo držo. Kot politik doslej ni pokazal nobene avtoritete ali prepričljivosti, čeprav gre za pomembni odliki vsakega uspešnega voditelja. Zato ni niti najmanj primeren za najvišjo izvršilno funkcijo v državi. Povrh vsega ima velik odpor do resnice, saj je za izrekanje resnice v predvolilnem času potreben velik politični pogum, sploh če je treba volivcem povedati tisto, česar nočejo slišati in jih prepričati o potrebnosti nepriljubljenih ukrepov. Namesto poguma Cerar vsak dan znova pokaže, da se boji svoje lastne sence. Izmika se odgovorom, ves čas kaže užaljen in prizadet obraz.

Je tudi najbolj poženščen politik doslej. Še malo, pa si bo podelil oznako ogrožene vrste. Očitno je zanj najpomembnejše, da ima urejeno pričesko in je pretirano zagorel, kot nekdo, ki ima veliko prostega časa in se posveča samemu sebi. Ko pride do resnih vprašanj, popolnoma zmrzne. To je pokazal v dvoboju z Bratuškovo, ko je kot po navadi šobil usta kot baba, stresal s frizuro in bil nadvse užaljen. Svojo ošabnost je pokazal tudi z geslom Modra Slovenija, čeprav so vsi pametni državljani v predvolilnih soočenjih že spoznali njegov pravi obraz.

Le kako se bo mevžasti in mlahavi Cerar pogajal z jastrebji sindikati? Ko se bo vanj zakadil Semolič in začel vreščati, se bo Cerar skril pod mizo. Če bo pridrvel še bojeviti Štrukelj in mu zagrozil kot letos Bratuškovi, da je kakršenkoli govor o nižanju plač v javnem sektorju povabilo na pretep, se bo Cerar sesedel od strahu. Mar bo Semoliču in Štruklju rekel, naj se spoštljivo obnašata? Smejala se mu bosta in ga raztrgala na kose. Ker je tako strahopeten, bo sindikatom v vsem popustil in jim dal še več, kot bodo zahtevali. Potem se bo javni sektor še bolj napihnil, proračunski primanjkljaj še povečal, državni dolg eksplodiral, adijo, strukturne reforme! No, Cerarja tako ali tako strukturne reforme in sindikati ne zanimajo: strukturne reforme so v njegovem programu omenjene zgolj enkrat, pa še to v povsem abstraktnem pomenu, sindikati sploh ne. Čeprav so ravno sindikati velika zaviralna cokla Slovenije, ki jih bo moral vsak prihodnji premier dobesedno pohoditi, sicer ne bo ne reform in tudi ne gospodarske rasti, kaj šele višjih plač ali pokojnin.

Cerar zelo rad leporeči o transparentnosti, vendar je sam zelo netransparenten politik. V predvolilni kampanji sploh noče odgovarjati na vprašanja novinarjev o brezposelnosti, privatizaciji in drugih pomembnih temah o prihodnosti države. Tudi za posel je prav  poguben. To je jasno pokazal s svojim odgovorom proti privatizaciji Telekoma, delnice te družbe in drugih državnih podjetij pa so kakopak takoj zgrmele. Če bo Cerar premier, bo ljubljanska borza mrknila, vrednost delnic se bo zdesetkala, privatizacija bo zastala, tuje naložbe bodo usahnile in adijo, Slovenija!

Med največje Cerarjeve natege spada njegovo pridiganje o korupciji. Cerar razpreda, češ da korupcija ne pojenja, da je korupcija kriva za vse težave v Sloveniji, razlikuje celo med »veliko« in »malo« korupcijo?! Zato je vsak volivec lahko šokiran, da v Cerarjevem programu korupcija sploh ni omenjena, kaj šele da bi predstavil programske točke boja proti korupciji. Cerar ni naklonjen privatizaciji in je bolj za ohranitev državne lastnine, ravno obsežna državna lastnina pa je pri nas pomemben vir sistemske korupcije. Tako je junija 2012 v svojem poročilu o sistemskih značilnostih slovenskega poslovnega okolja zapisala KPK, ki jo je Cerar vseskozi postavljal na piedestal. Tudi o kraji Cerar razpreda na dolgo in široko, češ da se mora ta praksa ustaviti. Hkrati podpira bankrotirani nacionalni interes, ki je kriv za največjo krajo v novonastali slovenski državi v višini več milijard evrov, kolikor smo morali doslej plačati davkoplačevalci za sanacijo bank.

Cerar nima niti ene same voditeljske odlike, zato bo Slovenijo popeljal naravnost v propad. Nima poguma. Ni transparenten. Nima avtoritete. Ni prepričljiv. Ni zmožen volivcem naliti čistega vina in jim v obraz neposredno povedati resnice. Ne zna se soočiti z nasprotnimi mnenji in prevladati z argumenti. Ne zna zavihati rokavov in udariti po mizi. Njegov program je zbirka praznih puhlic, koristen kvečjemu za interesne skupine bankrotiranega nacionalnega interesa, da Slovenijo še trdneje obdržijo v svojih krempljih. Po drugi strani ima Cerar najhujše slabosti za politika: strahopetnost, omahljivost in domišljavost. Ko ga kdo zgolj malo potisne v kot, je takoj neskončno užaljen in mevžast. Kot tak je najslabša izbira za premierja. Če hočete boljšo prihodnost za Slovenijo, ne volite Mira Cerarja.