Cerar je utelešenje neiskrenosti in prevare. Že od 2011. ustanavlja stranko z nekdanjim generalnim sekretarjem LDS Petrom Jamnikarjem, leto dni piše strankarski program, vendar je z ustanovitvijo stranke zanalašč počakal do razpisa datuma predčasnih volitev, svoj program pa objavil šele konec prejšnjega tedna. Le da mediji in volivci ne bi imeli dovolj časa, da ga spoznajo in razkrinkajo, saj se bi mu potem bistveno poslabšale možnosti za uspeh. Namesto tega je še do začetka letošnjega maja igral medijsko vlogo »neodvisnega strokovnjaka« in si nabiral politične točke. V svojih brezzveznih kolumnah se je tako rad spraševal, v čigavih krempljih je ta ali oni, čeprav je zaradi svoje votlosti najbolj priročna marioneta, da se jo napolni s poljubno vsebino.

Cerar to zelo dobro ve, zato se skriva, noče odgovarjati na jasna vprašanja, ampak vseskozi trosi prazne puhlice. Ker je dolga leta igral vlogo velikega »pravnega strokovnjaka« in dežurnega moralista, ga muči tudi hud kompleks boga. Da njegovega pataloškega narcizma ne bi spregledali, se izmika, počasi govori in se dela plahega, v resnici pa je za njegovo masko hladna preračunljiva osebnost. Cerar je v resnici izredno nevaren politik. Kakšen drugi Virant – saj je Virantova DL imela jasen, liberalen in povsem anticerarjevski program! Tudi primerjave z Jankovićevim uspehom na volitvah 2011 so nesmiselne. Janković je namreč za Cerarja »majka« s programskimi točkami in datumi izvedbe posameznih projektov – to velja tako za volitve 2011 kot za danes! Celo obupna Alenka Bratušek se v primerjavi s Cerarjem zdi pravi biser, saj je več kot leto dni vodila vlado in komunicirala z voditelji EU. Tega Cerar niti v sanjah ne bi bil zmožen. Cerar nenehno lajna o pravni državi, potem pa govori, da Slovenija ne bo kar »slepo« upoštevala mednarodnih pogodb in zavez do EU kot članica evroskupine?! Češ da ne bomo pridni! A spoštovanje pogodb in zavez je za velikega pravnika Cerarja »biti priden«? Če bo Cerar premier, lahko potemtakem pričakujemo izstop Slovenije iz območja evra in EU, kar pomeni, da se bo naša država vrnila veliko let v preteklost po ekonomskem in siceršnjem standardu.

Največji problem je, da vse ankete Cerarja postavljajo za zmagovalca, s čimer mu tlakujejo pot do dejanske zmage. Spornost vseh teh anket je pokazala anketa Episcenta prejšnji teden, ki je ugotavljala, kaj je najpomembnejše za volivce: za 52 odstotkov je bil najpomembnejši program strank, kar 60 odstotkov vprašanih je največjo težo dalo ukrepom za gospodarstvo. Potem taiste ankete na prvo mesto postavljajo Cerarja, ki do konca prejšnjega tedna sploh ni imel programa. Ko je vendarle obelodanil svoje programsko skrpucalo, ki ga je packal eno leto, smo lahko vsi videli, da v njem trosi puhlice o gospodarskih ukrepih.

Cerarjevo pridiganje o morali pritegne množice, saj je nadvse primitivno, na ravni gostilniških razprav in frizerskih čenč. Ni mu mar za vodilo primum panem, deinde philosophari, »najprej je potreben kruh, nato pride filozofiranje«, saj se kot pripadnik elite z realnimi težavami očitno ni nikoli spoprijel. Le kakšen premier bo Cerar – bo ljudi nahranil s svojimi praznimi moralističnimi pridigami? Brezposelnost mladih bi reševal z dostojanstvom? Delovna mesta bi ustvarjal kar z oskrbo upokojencev v domovih za ostarele, njegov glavni ekonomski svetovalec Aleksander Kešeljevič je zagret propagandist bankrotiranega mencingerjanskega nacionalnega interesa in redni gost ekonomskih razprav Foruma 21. Cerar bi vodil državo, čeprav ne zna neposredno odgovoriti niti na jasna ekonomska vprašanja. V soočenju na POP TV je na vprašanje o privatizaciji Telekoma začel nalagati o korupciji in pravni državi. Tudi gospodarstvo bi zagnal – pozor ! – s pravno državo? Cerarjeve besede prav žalijo razum vsakega povprečno inteligentnega volivca!

Čeprav se Cerar prodaja kot veliki moralist, je utelešenje amorale. Njegova edina resnična vrednota je denar. Za njo se je pripravljen odpovedati vsem svojim načelom. Sicer nikoli ne bi delal za Katarino Kresal in bil v svetu za etična vprašanja njenega Evropskega centra za reševanje sporov. Kresalova je s svojimi neštetimi aferami pomembno omajala zaupanje ljudi v politiko. Namesto da bi se Pahorjeva vlada ukvarjala z reševanjem ekonomske krize, se je morala ukvarjati z aferami Kresalove. Cerar se o Kresalovi seveda ni nikoli izrekel. Po drugi strani je leta 2012 takoj na dolgo trobezljal o poročilu KPK o Janši in Jankoviću, češ da sta resno kršila zakon. Medtem ko očitno ne vidi nič spornega na Kresalovi, čeprav je KPK leta 2011 ugotovila, da njeno ravnanje v zvezi z najemom prostorov za NPU ustreza definiciji korupcije. Kresalova je priznala objektivno krivdo, ko je odstopila kot ministrica. Cerar je spet na dolgo in široko razpredal o KPK ob lanskem odstopu senata omenjene komisije in za zgled učinkovitosti znova navedel primer Janše in Jankovića. O Kresalovi, za katero dela, spet ni niti črhnil. Čeprav ima polna usta boja proti korupciji. V tej točki je Cerar enak stranki Solidarnost, ki je svojo podobo gradila na boju proti korupciji, vendar le pri nasprotnikih in nikoli pri Kresalovi, za katero je Štrajn še letos januarja zapisal, da je nanjo ponosen.

Cerar je utelešenje lažne morale, saj pri svojem moraliziranju uporablja dvojna merila. Vsak dan znova dokaže, da je znotraj votel in zunaj prazen. Drugim soli pamet, kaj naj počnejo in česar ne, njegova edina resnična vrednota pa je denar. Zato je Cerar najslabša možna izbira za Slovenijo. Volite kogarkoli, vendar ne Cerarja. Glas za Cerarja je glas za propad Slovenije.