Kar so razbijali pod Janševo vlado – od slabe banke, SDH, privatizacije državnih podjetij, zmanjševanja proračunskega primanjkljaja idr. – so pod vlado Bratuškove hvalili na vsa usta. Pod Bratuškovo je za vse kriv Bruselj, prej pa je bila za vse kriva Janševa vlada. Vedno novo in novo zadolževanje vlade Bratuškove po visokih obrestnih merah, ki bo močno udarilo po žepu nič krive državljane, razglašajo za velik uspeh vlade.
Eden od viškov dominantno-medijske ostudnosti smo videli prejšnji teden, ko so nam prodajali najbolj butast spin doslej. Katastrofalne rezultate stresnih testov, trimilijardno državno dokapitalizacijo bank, so nam razglasili za velik uspeh za Slovenijo! Halo!? A nas imajo res vse za bedake!!?? Kot da bi šlo samo za piškavih 30 ali največ 300 evrov. Ker smo za večmilijardno bančno luknjo že vedeli in jo pričakovali, so davkoplačevalcem metali pesek v oči. Slovenijo da bo rešila naša trojka, so kot papige ponavljali za Bratuškovo. Seveda, trio adijo, Bratuškova, Čufer in Jazbec, ki je davkoplačevalcem okoli vratu še bolj zategnil zanko, pravi krivci za bančno luknjo pa ostajajo nedotakljivi.
Dominantni mediji so krivi, da pri nas s spremembo političnega in ekonomskega sistema ni nikoli prišlo do spremembe mentalitet. Dan za dnem lahko ugotavljamo razsežnost pranja možganov, ki ga izvajajo kot utečena mašinerija. Če prelistamo glavne tiskane medije, bomo videli podobne, če ne celo identične naslove. Probleme tako ali tako obravnavajo na povsem enak način. Podobno velja za najbolj obiskane spletne portale – vsi imajo iste teme in enake naslove, kot da bi delovali na ukaz. Enako velja za RTV Slovenija, POP TV in Kanal A – vse skoraj isto. Če ne delujejo kot propagandni stroj, potem imajo funkcijo velikega cenzorja informacij. Medsebojno se citirajo, nikoli pa ne citirajo novic ali razlag, ki ne spadajo v njihov koncept pranja možganov. Tako se baje borijo proti korupciji in kriminalu, vendar nenehno delajo reklamo Jankovićevim podpornikom, ki javno spodbujajo h kraji – od Jožeta Mencingerja do Svetlane Makarovič.
Da dominantni mediji sploh ne služijo javnemu interesu, vidimo iz njihovega zanemarjanja dela parlamenta: sploh niso poročali o izredni seji DZ o Factor banki in Probanki, temveč o spinu z aretacijo Medje. Samo da morda ne bi javnost izvedela o krivdi Kučanovega omrežja v Forumu 21 in njihovega pogubnega nacionalnega interesa. Podobno se je dogajalo pri interpelaciji zoper Čuferja in prejšnji teden zoper Viranta. V obeh primerih so kljub neskončnim sejam predstavili zgolj informacije v podporo omenjenima, od dolgih razprav pa nismo izvedeli skoraj nič. Mnenje opozicije je bilo povsem utišano. Čeprav je parlament nadzorni organ oblasti, torej vlade Bratuškove, poslanci pa so edini pravi predstavniki ljudstva. Namesto tega so dominantni mediji poleg piara za vlado Bratuškove delali propagando tudi za lažne predstavnike ljudstva, vstajnike, ki so jim posvečali več pozornosti kot edinim pravim predstavnikom ljudstva po slovenski ustavi, to je poslancem.
Dominantno-medijska podpora dvoličnim in protiljudskim vstajnikom ni presenetljiva, saj jo lahko razložimo s pregovorom »gliha vkup štriha«. Oboji se pretvarjajo, da se borijo proti korupciji, čeprav je resnica ravno nasprotna. To so ponovno dokazali prejšnji teden z medijsko velepropagando za shod proti korupciji, kjer so se predstavniki dveh strank, novopečene Solidarnosti in nastajajoče Iniciative za demokratični socializem (IDS), pretvarjali kot veliki borci proti sistemski korupciji in se hkrati zavzeli za ohranitev državne lastnine. In to kljub temu, da je KPK, ki je baje vzor vstajniškim strankam, ravno državno lastnino v študiji iz leta 2012 označila za enega glavnih virov sistemske korupcije. Če bi se vstajniški stranki res borili proti sistemski korupciji, potem bi bili proti državni lastnini. Še več, če bi dominantni mediji služili javnemu interesu, potem bi obe vstajniški stranki raztrgali na kose, saj so njihove zahteve čista prevara!
Mnogi še vedno upajo na demokratizacijo slovenskega medijskega prostora, ki naj bi jo prinesli predvsem tuji lastniki. Ti upi niso upravičeni, saj v Sloveniji niti srednjeročno ni mogoče pričakovati bolj demokratičnih dominantnih medijev, ki bi delovali v javnem interesu in državljanom omogočali informirano odločanje. Da tuji lastnik ni zagotovilo medijske demokratizacije, kaže najbolj gledana televizija pri nas, POP TV. Ta ima kljub tujemu lastniku tako kot drugi dominantni mediji homogenizirano, ideološko povsem prečiščeno uredništvo. Tuje lastništvo tega ne more spremeniti, saj ni drugače misleče delovne sile, to je novinarjev, ki so pri nas večinoma produkt pranja možganov na FDV, uvoziti pa se jih ne da zaradi jezikovne pregrade, značilne za to panogo.
Tudi zaradi medijskega enoumja je Slovenija danes tam, kjer je: v globoki ekonomski krizi, večmilijardni bančni račun pa je izdan davkoplačevalcem. Presečna točka dominantnih medijev je zagotovo njihov dolgoletni odnos do Milana Kučana in njegovega omrežja, o čemer nikoli niso poročali niti najmanj kritično, čeprav simbolizirata resnično oblast v državi in sta glavna krivca za krizo. Enako velja za njihov piarovski odnos do vlade Bratuškove. Da o vstajniških strankah, pred katerimi dominantni mediji sramotno klečeplazijo, niti ne govorimo. Ker dominantni mediji ne delujejo kot nadzornik oblasti in celotne politike, niso zgolj negativci tega leta, ampak eden od največjih negativcev slovenske tranzicije.