Po odstopu zadnjega slovenskega odrešenika Mira Cerarja s funkcije premierja se je končno vnel predvolilni boj za to, kdo si bo nadel krono novega slovenskega Jezusa. Po vseh anketah še naprej trdno vodi Marjan Šarec, čeprav gre za največjo prazno lupino doslej. V odsotnosti kakršnegakoli programa ali kadrov se Šarec bolj zares kot za šalo vedno bolj prodaja za slovenskega Jezusa. Letos se to zdi celo več kot ustrezno, saj imamo veliko noč za prvi april in komika Šarca, ki igra vlogo Jezusa. Zakaj mu torej uspeva poceni trik, s katerim volivce žejne pelje čez vodo?
Šarec nadaljuje dolgi niz slovenskih odrešenikov, ki imajo ob vsaki novi preobrazbi vedno manj identitete, ker imajo vedno manj identitete tudi volivci. V nasprotju z dosedanjimi političnimi jezusi je Šarec vse in nič: kot Jezus je levičar in desničar, je komik in hkrati resen kandidat za premierja, je zelo za EU in zelo proti njej, je za varčevanje in proti njemu itd.
Po Šarcu je vse odvisno od konteksta, tj. od občinstva, ki ga kot politični igralec nagovarja in se mu prilagaja. Drugim kandidatom za Jezusa gre to precej slabše od rok. Zato dvomijo o Šarčevi dejanski priljubljenosti, kot so pred štirimi leti dvomili o dejanski predvolilni priljubljenosti danes mrtvega Jezusa Cerarja. Cerar je bil najslabša možna izbira, vendar je zmagal, ker je najbolj utelesil pregovorno slovensko dvoličnost in hinavščino. Zdaj podobno velja za Šarca.
Na desnici besnijo na Šarca, ker si prisvaja Jezusa, saj so prepričani, da je Jezus lahko zgolj desničar, »pomladnik«, krščanski socialist iz obdobja med obema svetovnima vojnama ipd. Tako so denimo na srečanju gibanja Prebudimo Slovenijo Spet na razpotju (17. 3. 2018) pozivali k nekem novemu Demosu, ki mu Jezus avtomatično stoji ob strani.
Narobe! Podobno besnijo na Šarca na levici, v kateri menijo, da Šarec kot levi odrešenik ne bi smel ničesar imeti z Jezusom ali cerkvijo, saj še danes prodajajo ideologijo iz obdobja 1945–1991. Oboji, na desnici in levici, živijo v zablodi, to pa Šarec s pridom izkorišča in vodi po vseh anketah, čeprav nima programa, trosi puhlice in daje protislovne izjave.
Koncept političnega odrešenika ali Jezusa so najprej zastavili na desnici, vendar so se nagibali preveč desno za slovenski volilni kontekst, saj so levici odrekali pravico do Jezusa. V večstrankarskem sistemu namreč ni samo en odrešenik, kot smo imeli v propadli Jugoslaviji diktatorja Tita, temveč je lahko toliko jezusov, kolikor je strank.
Po flopu z Jankovićem je trend odrešeništva s Cerarjem zavil bolj v desno, danes pa Šarec kot mešanica levega in desnega in hkrati anti-Janša pomeni nevarno kombinacijo za oba politična pola.
Kot odgovor na desno vsiljevanje koncepta odrešenika »samo desnica oz. Janša Slovenijo rešuje«, ki ga ponujajo še danes, se je že na začetku tranzicije porodil kult levih odrešenikov pod geslom »samo anti-desnica in anti-Janša Slovenijo rešuje«, ki je svoj višek dosegel v anti-Jezusu Zoranu Jankoviću, največjem političnem luzerju v samostojni državi.
Po flopu z Jankovićem je trend odrešeništva s Cerarjem zavil bolj v desno, danes pa Šarec kot mešanica levega in desnega in hkrati anti-Janša pomeni nevarno kombinacijo za oba politična pola. Uspešno igro Jezusa Šarcu zagotavlja nihče drug kot sam Janez Janša.
Ta igra političnega odrešenika že od Roške naprej in se kot stari politični obraz bori proti vsem drugim »odrešenikom« v podobi novih političnih obrazov. Kot se je Janša izrazil prejšnji teden na POP TV, on ne nasprotuje novim obrazom, le lažnim, tj. recikliranim novim obrazom?! Saj, samo Janša je lahko eden in edini Jezus, prerok ali odrešenik, kot vidimo iz napol verskega kulta osebnosti, ki ga gojijo njegova SDS in njegovi podporniki.
Zato ni presenetljivo, da je Janša že na začetku tranzicije prišel v konflikt z drugim desnim odrešenikom, s »slovenskim Mojzesom«, prvim premierjem v samostojni državi, Lojzetom Peterletom, ki ga je Janša pomagal odstaviti z njegove odrešeniške funkcije s konstruktivno nezaupnico leta 1992. Prerivanje na desnici, kdo bo pravi slovenski Jezus, se nadaljuje vse do danes.
Tudi na levici, v Židanovi SD in Meščevi Levici, si prisvajajo funkcijo odrešenika, čeprav gre za stranki, ki utelešata kontinuiteto Komunistične partije Slovenije, izpostavi Milana Kučana, lobijev in nacionalnega interesa, ki so našo državo pahnili v bankrot. Obe stranki imata Kučana za boga očeta, ki vseskozi določa nove jezuse. Luka Mesec igra lažnega odrešenika delavcev, ko trga ahilovo tetivo izvoznikom in ščiti lobije.
Agrokomunist Židan pa se prodaja kot čebelarski odrešenik za upokojence, ki pijejo pivo komunajzar. Pri tem seveda kot pravi levičar krade – na levi Mescu ideološke ideje in na desni čebele »Mojzesu« Peterletu in SLS. Bolj kot Židan in Mesec je bil Šarcu nekoč podoben Karl Erjavec, ki je dolgo igral lažnega odrešenika upokojencev in jim obljubljal, da jih popelje v obljubljeno deželo, zdaj pa se zdi, da mu je dokončno odklenkalo. Tudi upokojenci zdaj od Erjavca bežijo k novemu Jezusu, Šarcu.
Šarec seveda ni slovenski Jezus, čeprav se je tako zelo vživel v to vlogo in pridiga evangelij »v tri krasne«. Propadli etični Jezus, odstopljeni premier Miro Cerar, je pred volitvami 2014 igral etičnega Jezusa na dnu krize, Šarec pa se pred volitvami 2018 prodaja kot Jezus na višku gospodarskega razcveta. Slovenija danes v nasprotju s prejšnjimi volitvami, ko smo bili v krizi, ne potrebuje nobenega političnega Jezusa ali kakega drugega odrešenika.
Razen če volivci od komičnega Jezusa Šarca pričakujejo, da bo Slovenijo spet postavil na glavo in jo namesto v obljubljeno popeljal nazaj v bankrotirano deželo.
