Ker nima programa, torej politične identitete, dominantni mediji že od lani nabijajo, da rezultat volitev ne bo odvisen od programov, temveč od prepričljivosti nastopa. V tem ima Šarec veliko prednost, kot je povedal lani: »Ljudje želijo nekoga, ki ima več prakse kot teorije za sabo.« S prakso je seveda mislil – igralske izkušnje! Kot šolani igralec je Šarec vajen igranja vloge, za katero mu drugi pišejo scenarij.
Manj kot ima lastne identitete, boljši in prepričljivejši je, tudi za vlogo premierja. In za pokoravanje »scenaristom«, to je tem ali onim lobijem iz ozadja, ki so jih dosedanje marionete razočarale. Zato ga je lani pohvalil dolgoletni piarovec Foruma 21, urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin, Šarca je označil za zabavljača, ki se je zresnil. Očitno toliko, da bi bil zmožen celo igrati resno, dramsko vlogo premierja?!
Kučanov lobi F21 in lobiji propadlih LDS in Zares so se doslej precej nasankali s premierskimi marionetami, ki so imele še vedno preveč politične identitete, da bi dobesedno in brez pretiranih dodatkov odigrale vlogo, za katero so prejeli scenarij iz ozadja. Kučanov favorit Zoran Janković je na volitvah 2011 celo zmagal, vendar mu zaradi nemogočega značaja ni uspelo postati premier, zato velja za največjega političnega luzerja v samostojni državi.
Alenka Bratušek je bila nastavljena kot marionetna premierka Kučanovega lobija, vendar je morala zaradi bankrota Slovenije s kučanščine presedlati na bruseljščino. Zato jo je Kučan surovo odžagal in si nastavil novo marioneto, Mira Cerarja. Temu je takoj po zmagi na volitvah 2014 oblast tako stopila v glavo, da je v zadnjih štirih letih malo soliral, večinoma pa plesal po Kučanovem taktu in bo zato sedaj odplesal s funkcije po enem mandatu.
Odhajajoči premier Cerar je prišel na oblast kot vstajnik, politični igralec Šarec pa bi se premierskega stolčka polastil z igranjem novega obraza antiestablišmenta. To je zdaj modno, koga pa zanima, da je v popolnem nasprotju z dejstvi.Šarec se je med lansko predsedniško kampanjo v zanj značilnem slogu igralca sprenevedal, da ga ne podpirajo strici, temveč vaški fantje. Čeprav se je zanj osebno zavzel Kučan, podpirali pa so ga propadli politik LDS in Zares, današnji lobist Bogdan Biščak, bolj ali manj vsi uredniki na levih dominantnih medijih in lobisti.
Pri kandidatu Šarcu je za lobije najpomembneje, da govori »pravi« dialekt slovenščine, to je kučanščino.
Podoben scenarij lahko pričakujemo tudi pred letošnjimi volitvami. To je prejšnji teden na posvetu v Trubarjevi hiši literature potrdila Tanja Starič, preizkušena eldeessovsko-zaresovska piarovka, današnja urednica notranje politike na Radiu Slovenija. Zavzela se je za »novi obraz« Šarca in odsluženi novi obraz, premierja Cerarja: »Marjan Šarec in Miro Cerar bosta gotovo osrednji tarči napadov na predvolilnih soočenjih in ključno je, kako se bosta odrezala.«
Če ne bo šlo drugače, ju bo Staričeva vzela v bran. Saj ima velike izkušnje z obrambo predstavnikov establišmenta, denimo propadlih politikov Katarine Kresal in Gregorja Golobiča, ki ju je branila do zadnje kaplje krvi. Pozneje je presedlala na Mira Cerarja, že lani pa je v predsedniški kampanji začela navijati za Šarca in zahtevala drugi krog volitev, sklicujoč se na pismo 34 »intelektualcev«.
Omenjeni »intelektualci« so v resnici še ena interesna skupina levega establišmenta, sestavljena iz kučanistov (npr. Svetlana Slapšak, Niko Toš), propadlih eldeesovcev in zaresovcev (npr. Darko Štrajn, Boris Vezjak, Milica Antić - Gaber) do predstavnikov skrajnje Levice (npr. Luka Omladič). Od smeha smo se kar valjali po tleh, ko so omenjeni lobisti Pahorju očitali pomanjkanje vsebine in dostojanstva, kot alternativo pa ponudili Šarca, ki ga res zaznamuje pomanjkanje kakršnekoli vsebine ali programa!
Bolj dostojanstven naj bi bil nekdanji komik? Seveda, ker se za te »intelektualce« intelekt določa s tem, da se vedno postavijo na stran pravih lobijev, zlasti na Kučanovo stran. Podobno smo se lahko smejali odgovornemu uredniku Večera Matiji Stepišniku, ko je Šarca označil za upornika in antiestablišment. To poniglavo trditev je kot papiga ponovila tudi urednica 24ur, Tjaša Slokar, še ena novinarska predstavnica establišmenta. Slokarjeva in Stepišnik sta seveda urednika levih medijev establišmenta, ker se vedno postavita na pravo stran – lobijev in establišmenta.
Pri kandidatu Šarcu je za lobije najpomembneje, da govori »pravi« dialekt slovenščine, to je kučanščino. Lobiji od novega premierja v naslednjih štirih letih pričakujejo zgolj eno, da bodo lahko s krediti NLB v imenu razvpitega nacionalnega interesa (= kučanščina) poceni pokupili podjetja iz slabe banke in se tako znova dokopali do ekonomske moči, ki jo je spodkopala kriza.
Zato je za Šarca zelo pomembno njegovo dobro obvladovanje kučanščine, ki ga vidimo v njegovem nasprotovanju prodaje NLB: »Nisem zagovornik privatizacije za vsako ceno, želel bi si, da imamo eno banko v državni lasti.« Zato lobiji tako potrebujejo Šarca, da bi preprečili prodajo NLB in odpravili bruseljsko prepoved financiranja menedžerskih prevzemov, račun pa kot po navadi spet izdali davkoplačevalcem.
