Vsak od njih bi bil rad glavni in pričakuje, da se mu bodo vsi drugi podredili. Zato na levici kar mrgoli strank, saj si lahko politični šef in imaš vse pod seboj le, če ustanoviš svojo stranko. To je pred volitvami 2011 pokazal Janković, danes pa to izpričujejo Bratuškova, Cerar in Šoltes. Nekatere mlade stranke so šle v »šefovstvu« tako daleč, da niti znotraj lastnih vrst ne morejo določiti vodje, ampak se v Solidarnosti komolčijo kar trije predsedniki, Iniciativa za demokratični socializem (IDS) pa ima kolektivno vodstvo. In takšni sebičneži in egomanijaki bi se radi povezovali? A tako kot Pahor, Kresalova in Golobič, ki so v letih 2008–2011 nenehno izvajali umore med prijatelji?

Programi slovenskih (skrajnje) levih in kvaziliberalnih strank se medsebojno bistveno ne razlikujejo, pred volitvami se vedno znova stepejo, kdo bo bolj sovražil Janeza Janšo, čeprav s tem zgolj drug drugemu jemljejo volilne glasove. Pogubnost takšnega razmišljanja je nazadnje dokazal propadli, zdaj že bivši predsednik SD, Igor Lukšič, z negativno kampanjo proti Janši. Namesto da bi se tržil s sloganom »Volite pravega Igorja – Lukšiča, ne Šoltesa!« Po propadu so Lukšiča hiteli razglašati za odličnega političnega analitika, čeprav je samega sebe uničil in v brezno potegnil še lastno stranko. Ampak v Sloveniji moraš vse uničiti in spraviti na politične Žale, da te hvalijo. To dokazuje še en zavoženi Igor, in sicer Pribac, ki velja za veliko analitično zvezdo, čeprav je s svojim svetovanjem uničil velikega favorita Danila Türka, ki je svojo kampanjo gradil na sovraštvu do Janše in pogorel.

Da se SD danes trži s povezovanjem, je naravnost absurdno. Propadli Lukšič je vseskozi z vsemi štirimi zavračal kakršno koli sodelovanje. Ker je stranka jahala na Pahorjevi priljubljenosti po volitvah 2012, se je Lukšič sončil na FDV, živel v vzporednem svetu in postopoma uničil svojo stranko. Nove stranke je enačil z državnim udarom in nenehno izjavljal, da le SD lahko vodi levico, torej da se ji morajo vse leve stranke avtomatično podrediti. V času pred evrovolitvami se je prepiral s Šoltesom, Solidarnostjo, TRS, Cerarjem in drugo konkurenco. Tik pred volitvami je spet začel blebetati o povezovanju, seveda pod okriljem SD, vendar je naletel na gluha ušesa. Po Lukšiču zdaj povezovanje vodi Židan, čeprav se je na prvo mesto prebil s hladnokrvnim laganjem, da ga vodenje stranke ne zanima. Da njegove negativnosti kdo ne bi spregledal, je kot specialist za prašiče vrgel volivcem kot svinjam pomije v obliki odloka o prodaji hrane, ki ji je potekel rok veljavnosti. Temu se reče slovenska levičarska solidarnost!

Prav groteskno je, da se kot kraljica zavezništva in povezovanja trži Bratuškova, ki jo zaznamuje razdruževanje in zdraharstvo. Aprila ji ni uspelo postati predsednica PS, zato je s svojimi podporniki izstopila iz stranke in minulo soboto končno ustanovila lastno stranko. Ker mora biti pač glavna. Iz njenega povabila k sodelovanju je jasno, da izhaja iz domneve o Bratuškovi kot favoritinji, da se ji bodo vsi povabljeni podredili, čeprav je kot političarka neslavno pogorela. Podobno kot Bratuškova se je obnašal tudi njen nekdanji šef Janković, ki je po neuspešnem mandatarskem poskusu januarja 2012 skušal povezati levico pod okriljem svoje takrat močne PS. Ob velikem medijskem pompu je organiziral številne sestanke, sicer vedno brez SD, ki je takšno sodelovanje zavračala. Šlo je zgolj za veliko hrupa za nič, saj se celo takratne povsem desetorazredne stranke kot LDS, Zares ali TRS niso hotele podrediti Jankoviću. Kaj šele da bi se Bratuškovi danes podredila Šoltes ali Cerar, ki se že vidita kot velika zmagovalca parlamentarnih volitev in na premierskem stolčku, ki si ga Bratuškova greje – zase, kakopak!

Zelo velik problem s povezovanjem ima Šoltes. Šele to sredo mu je uspelo ustanoviti stranko, saj to zahteva povezovanje in sodelovanje. Takoj se je sprl in razšel s člani svojega društva Verjamem, še zlasti z razvpitim Danijelom Bešičem Loredanom. Zdaj bo še manj dojemljiv za sodelovanje, razen če bo glavni, saj je dobil krila zaradi uspeha na evropskih volitvah. Zato mu Bratuškova baje ponuja Potočnikovo mesto evropskega komisarja, da bi se znebila konkurence. Podobno velja za Cerarja, ki je ta ponedeljek končno ustanovil svojo stranko. Javnomnenjske ankete ga napihujejo do neba, zato je zanj sprejemljivo le takšno sodelovanje, kjer bi sam imel glavno besedo.

Bolj kot se naši levičarji povezujejo, več afer lahko pričakujemo. O tem priča tudi izbruh afere o Šoltesovem stanovanju v zadnjem tednu pred evrovolitvami v levičarskem Dnevniku. Na eni strani bodo pred kamerami sestankovali, se rokovali in se objemali kot nekoč Pahor, Kresalova in Golobič, na drugi strani pa drug drugemu zahrbtno lansirali to ali ono afero. Ker imamo na naši levici same egomanijake, ki se pretvarjajo, da združujejo in povezujejo, v resnici pa drug drugemu jamo kopljejo, nas zdaj čaka veliki medijsko-aferaški predvolilni cirkus pod šifro »klanje na levici«.