Pred vsakimi volitvami šef Desusa Erjavec vedno ponori in začne metati lunatične izjave. Čeprav mu med volitvami pogosto slabo kaže po javnomnenjskih anketah, se razmere zasučejo pred volitvami, redno nas preseneti na volitvah na državni, lokalni in nazadnje celo na evropski ravni. Dejansko gre za preizkušeni manever, saj je Erjavec neskončno zvit in prebrisan. Prodaja se kot velik borec za upokojence, trži se s sloganom »Skupaj za pravice starejših« in se povezuje s SD v socialdemokratski blok. Če pride v škripce, nasprotnike zmede s klovnovskimi izjavami, kot je »lep sem in to priznam« (volitve 2008). Zato ga nihče ne potisne ob zid z dejstvom, da ni skupaj s svojim Desusom niti najmanj poskrbel za glavno in edino točko svojega programa – to je življenjski standard upokojencev.

Erjavčeve neizpolnjene predvolilne obljube kljub sodelovanju v vseh vladah od 2004 do 2014 kažejo, da ga ne zanimajo pravice upokojencev, ampak zgolj njegova lastna rit. Pred volitvami 2008 ko je dal povsem noro in nerealno obljubo o minimalni pokojnini v višini 1.000 evrov neto. Seveda te obljube ni izpolnil. Ravno nasprotno: v prvem »socialdemokratskem bloku«, v Pahorjevi vladi, je upokojencem začel pospešeno realno upadati življenjski standard. Ker je Erjavec spet zgolj skrbel za svojo rit, je leta 2011, tik pred kasneje propadlim referendumom o pokojninskih reformi, izstopil iz koalicije, vendar se je med referendumsko kampanjo skril, čeprav bi bil moral zagovarjati pravice svoje glavne volilne baze. V predvolilnem obdobju 2011 je spet povsem pozabil na vse neuspehe in se prodajal za uspešnega borca za pravice upokojencev. S poceni triki mu je spet uspelo priti v parlament.

Po Jankovićevem mandatarskem fiasku je 2012 prišel v drugo Janševo vlado in v njej podprl ZUJF, da bi se baje izognil predčasnim volitvam. Seveda je spet zaščitil lastno rit. Zgodbo je ponovil z vstopom v vlado Bratuškove, kjer se je leta 2013 pretvarjal, da je proti zvišanju nižje stopnje DDV, vendar je potem podprl zvišanje obeh stopenj DDV, ki je najbolj udaril prebivalce z najnižjimi dohodki, predvsem upokojence. Pod Bratuškovo je bil bojda proti nepremičninskemu davku, vendar je glasoval zanj, ker je bil pač vezan na zaupnico. Češ da je vedel, da zakon ne bo uspel?! V resnici mu je šlo kot vedno zgolj za lastno rit. Še huje – po letošnjem padcu nepremičninskega davka se je zavzemal za ponovni dvig DDV, čeprav bi po denarnicah najbolj udaril upokojence.

V času, ko je bil Desus po letu 2004 na oblasti v kar štirih vladah, se je zelo znižal življenjski standard upokojenske generacije. To jasno kažejo podatki Zpiza: upadanje vrednosti pokojnin kaže razmerje med povprečno neto pokojnino in povprečno neto plačo. Leta 2004 je povprečna neto starostna pokojnina znašala 70,2 odstotka povprečne plače, lani le še 61,7 odstotka. Vendar to še ni vse: za upokojence se je začel pravi pekel po krizi 2008, saj se je  povprečna neto pokojnina v obdobju 2009–2013 znižala celo nominalno s 570,33 na 564,73 evra. Če upoštevamo inflacijo, so se pokojnine realno znižale še toliko bolj: leta 2010 so se znižale za 0,7 odstotka, leto kasneje za 1,4 odstotka, predlani za 3,5 odstotka in lani za 1,9 odstotka, skupaj kar za 7,5 odstotka med letoma 2000 in 2013.

Kljub tem podatkom Zpiza o upadajočem življenjskem standardu upokojencev se Erjavec še naprej norčuje iz upokojenskega volilnega telesa, ko se hvali, da je uspešno zaščitil njihov življenjski standard, v resnici pa je zavaroval zgolj lastno rit. To potrjuje tudi dejstvo, da leta 2012 prvič niso vsem upokojencem izplačali letnega rekreacijskega dodatka, saj so ga dobili zgolj tisti s pokojnino do 622 evrov. Zgovorna je primerjava, da je še leta 2011 ta dodatek prejelo vseh takratnih 600 tisoč upokojencev. V 2004–2013 je bil Erjavec trdno na oblasti v različnih vladah, medtem ko je upokojencem standard padal kot kamen.

Uspeh Erjavčevega Desusa temelji na nenehni manipulaciji naraščajočega števila upokojencev. Njihovo moč je lepo ponazoril že odpisani evroposlanec Ivo Vajgl, ki mu je na nedavnih evrovolitvah uspelo priti v parlament s preprostim in jasnim geslom »Skupaj za pravice starejših«. Na prvih večstrankarskih demokratičnih volitvah 1990 so upokojenci pomenili 27 odstotkov volilnih upravičencev, zdaj že 35 odstotkov. Pri tem je treba upoštevati, da so upokojenci v nasprotju z drugo populacijo najzvestejši volivci, torej dejansko pomenijo že več kot polovico aktivnih volivcev. Ko je Erjavec trkal na upokojenske denarnice in na tej taktiki gradil svoje volilne uspehe, se je doslej pretvarjal, da je Desus neideološka stranka in da zastopa pravice vseh 608.438 upokojencev (april 2014, vir Zpiz). Taktika se mu je obrestovala, saj so upokojenci največja homogena interesna skupina. V nasprotju z drugimi deli prebivalstva upokojence kljub siceršnjim ideološkim razlikam družijo predvsem skrb za pokojnine in pravica do brezplačnega javnega zdravstva.

V zameno za obet višjih pokojnih in drugih pravic so bili upokojenci doslej pripravljeni slediti demagogu Erjavcu, ki jih redno pripelje žejne čez vodo, saj imajo po vsakih volitvah tanjše denarnice. Zato je presenetljiv najnovejši Erjavčev predvolilnim manever z oblikovanjem »socialdemokratskega bloka« s SD. Z njim se je odpovedal vsem drugim, ne-socialdemokratskim upokojencem. Hkrati je razkril, kaj zanj v resnici pomeni socialdemokracija: deset let upadajočega standarda upokojencev, medtem ko je sam v tem času v vseh vladah dobro poskrbel za svojo rit.