V zadnjem letu se je zaradi egotripa izkazal za enega največjih poražencev, saj je dočakal

več hudih volilnih porazov, vendar mu kljub temu še vedno dobro kaže po javnomnenjskih anketah za lokalne volitve. Za to so najzaslužnejši dominantni mediji, ki ga pustijo pri miru in mu tako tlakujejo lahko pot do novega županskega mandata, hkrati pa ne omogočajo predstavitve njegovim protikandidatom. Za Jankovićevo vodstvo po anketah je kriva tudi njegova konkurenca, zlasti SDS in NSI, ki nista ponudili svojega kandidata, niti v prvih dveh tednih kampanje podprli Jankovićevega glavnega nasprotnika Damjana Damjanoviča. Kot da bi Jankoviću dali proste roke za še eno zmago v Ljubljani. Hkrati tarnata, da Ljubljana končno potrebuje novega župana.

Volivci so tako bombardirani z Jankovićevo neskončno samohvalo, ki je nihče javno in odločno ne izpodbija. Janković se prosto hvali z nazivom zelena prestolnica Evrope, medtem ko se Ljubljani obeta ekološka bomba v Mostah, kjer naj bi do leta 2020 začela delovati sežigalnica odpadkov. S sežigalnico v okviru ljubljanske toplarne (Te-Tol) bo Janković, če bo na Zaloški cesti, »nagradil« zlasti svoje zveste volivce v Fužinah in Štepanjskem naselju, ki so ga doslej volili predvsem po nacionalnem ključu in ne glede na vse afere in nepravilnosti. Začetek obratovanja sežigalnice se bo ujemal s koncem Jankovićeve politične kariere. Njegovim podpornikom v Fužinah in Štepanjskem naselju (in seveda vsem drugim v Mostah) pa bo ostala ekološka bomba: življenje v smradu in za zdravje škodljivem okolju.

Čeprav so ga tako zvesto podpirali, Janković za svojo glavno volilno bazo tako ali tako ni kaj dosti storil v svoji osemletni vladavini. Ni na primer uredil niti take malenkosti, kot je razsvetljava na delu sprehajališča ob Ljubljanici od obračališča linij 5 in 9 do brvi čez Ljubljanico, ki povezuje Štepanjsko nabrežje in Fužine, kjer vsak dan hodi, teče ali kolesari na stotine ljudi v popolni temi predvsem v zimskih mesecih. Da ne govorimo o drugih nujnih projektih v tem delu Ljubljane, ki neuspešno čakajo na Jankovićev »blagoslov«.

Janković razmišlja zgolj v presežnikih, ki so namenjeni njemu samemu, zato je  zanj najpomembneje, da rije po centru Ljubljane. Ker se pač on tam vsak dan svaljka. Drugim delom mesta posveča manj pozornosti, saj tja redkeje zaide. Potem se hvali, da je ureditev centra magnet za turiste. Mar Janković ne služi interesu Ljubljančanov in Ljubljančank in tistih, ki delajo v Ljubljani, temveč nepomembnim turistom, ki pridejo v Ljubljano za nekaj ur ali dni enkrat v življenju? Seveda turisti kljub Jankovićevi samohvali v Ljubljano ne hodijo zaradi njega. No, poleg turistov se nad njegovim razmetavanjem davkoplačevalskega denarja za ureditev centra lahko »navdušujejo« tisti Ljubljančani in obiskovalci iz drugih krajev Slovenije, ki se dva- do trikrat letno skotalijo po centru mesta – v veselem decembru ali ob kakšni drugi pivski dogodivščini. Seveda je takrat zanje vse lepo – ko v temi in z ustreznimi promili alkohola v krvi vidijo devetmostovje namesto tromostovja, prepričani, da je vse to naredil Janković!

Toda Jankovića ne zanima realnost niti mnenje drugih, ki se ne sklada z njegovim najboljšim mnenjem o sebi. To vidimo tudi iz njegove izbire volilnih gesel. Po fiasku z geslom »pošteno« na julijskih parlamentarnih volitvah, ko je njegova PS izpadla iz parlamenta, se Janković za lokalne volitve trži še z enim geslom, ki nima nobene zveze z realnostjo: »Skupaj za najlepše mesto«. Ljubljana seveda ni in nikoli ne bo najlepše mesto na svetu. Tudi če bi mižali na obe očesi, Ljubljane ne bi mogli razglasiti niti za lepo mesto. Kdorkoli je kdaj pomolil nos izven Slovenije in se sprehodil po kakšni svetovni prestolnici, da o velemestih niti ne govorimo, ve, da je Ljubljana kvečjemu zelo povprečno mesto ali celo navadna »selendra« brez omembe vrednih znamenitosti ali omembe vredne zgodovine. Zato je naziv »najlepše mesto na svetu« vreden posmeha, saj se Ljubljana sploh ne more meriti z mesti v kategoriji »najlepše« ali vsaj »lepo«. Celo gledanje kakšne reportaže na televiziji zadostuje, da ugotoviš, da Ljubljana ni čisto nič posebnega. Ampak pri Jankoviću se očitno ves svet vrti okoli njega – še vedno se ima za najboljšega, svojo samohvalo pa projicira tudi na Ljubljano.

V skladu z izpadi samohvale so tudi njegova spletna stran in predstavitve na socialnih omrežjih. V kategoriji »podporniki« navaja odlomke iz osladne knjige Srčni Zoran, ki jo je prejel za svoj 60. rojstni dan. Na facebooku citira sporno izjavo svojega podpornika Dušana Jovanovića, češ da so barve poštenosti na slovenskem zraku hudo neobstojne in da sposobnejšega od Jankovića kakopak ni. Kljub temu je Janković še vedno sveto prepričan o svoji poštenosti in bo ob koncu politične kariere parafraziral znamenite Neronove besede: »Kakšen poštenjakar odhajam!«