Pod velemoralistom Cerarjem vsak teden doživimo novo moralno degradacijo. Ob vedno novih vladnih aferah in razkritju spornosti se Cerar obnaša v nasprotju s tistim, kar je dolga leta kot moralist, pravni strokovnjak in mnenjski voditelj zahteval od drugih v politiki. V moraliziranju gre že tako daleč, da je začel spreminjati splošno sprejete definicije moralnih pojmov in zahteva, da se spornim dejanjem podeli status najmoralnejših dejanj. Prevari volivcev se pod Cerarjem kar nenadoma reče državotvorno dejanje. Najhuje je, da Cerar, ki je pred vstopom v politiko zaslovel s kritiziranjem politikov, kot premier vsako kritiko zavrača in jo etiketira za blatenje, tožarjenje in agresivno zahtevo po popolnosti. Odstope spornih ministrov in sekretarjev označuje za moralna dejanja in jih daje za zgled, čeprav so po običajni, necerarjevski morali moralni zgolj tisti ministri in visoki uradniki, ki niso vpleteni v nobene afere in jim tudi nikoli ni treba odstopiti.

Pred vstopom v politiko je Cerar zahteval spoštovanje funkcionarjev in državnih institucij, od prevzema najvišje funkcije v državi pa s svojim ravnanjem vedno znova sramoti funkcijo premierja, krši lastna domnevno visoka moralna načela, prejudicira in ruši zaupanje v institucije. To je jasno pokazal po izbruhu afere, zaradi katere je odstopil minister Petrovič. Cerar je namreč stopil v bran Petroviču, saj je vnaprej izrekel prepričanje o njegovi nedolžnosti, češ da bo Petrovič dokazal, da ni bilo nezakonitega dejanja. Namesto da bi branil neodvisnost in samostojnost organov, v tem primeru Agencije za varstvo konkurence, in tudi sodišč, se je Cerar raje postavil na stran spornega Petroviča. Nad Cerarjevim odzivom je bil ogorčen tudi varuh konkurence Krašek, Cerar se je kot po navadi skril za svoj zid molka, dominantni mediji pa so molčali. Kot bi pritisnil na stikalo, je afera potihnila še hitreje, kot je izbruhnila.

Še slabše se je Cerar odrezal pri lažnem magistru Juretu Lebnu. Namesto da bi silovito odreagiral, kot je počel pred vstopom v politiko pri svojih kasnejših tekmecih, se je skupaj s svojo SMC spet zavil v molk. Ni hotel o tem razpravljati na seji vlade. Ko je Leben ponudil svoj odstop z mesta državnega sekretarja, je Cerar govorice o razkolu v svoji stranki označil za tragikomične. No, po mečkanju se je Cerarjeva stranka odločila, da Lebna celo pohvali, češ da je »prevzel odgovornost za napako« in se pokesal. Iz stranke, ki se še vedno trži z visokimi moralnimi načeli z velemoralistom Cerarjem na čelu, Lebna seveda niso izključili, ampak so mu celo dovolili, da ostane član izvršnega odbora stranke.

Dominantni mediji so spet ravnali skrajnje hinavsko in afero Leben takoj pometli pod preprogo. Povsem drugače so ravnali leta 2012, ko so neskončno gonili afero s ponarejenim spričevalom takratnega poslanca Desusa Ivana Simčiča in pri sumu plagiatorstva glede magisterija takratnega poslanca PS Boruta Ambrožiča. Ta je v nasprotju z Lebnom naziv magister celo pridobil, vendar mu ga je kasneje senat mariborske pravne fakultete zaradi plagiatorstva odvzel. Obe aferi so mediji takrat napihovali do neba in zahtevali Simčičevo in Ambrožičevo glavo. Erjavčeva Desus in Jankovićeva PS sta takrat ravnali povsem drugače kot Cerarjeva SMC glede Lebna. Desus je Simčiča pozvala k odstopu s poslanske funkcije in ga nato izključil iz stranke. Prav tako niso cincali v PS, saj je izvršilni odbor PS Ambrožiča pozval k odstopu s poslanske funkcije, kar je Ambrožič zavrnil, PS pa ga je izključila iz stranke. Takratni šef KPK in današnji pravosodni minister iz kvote SMC, Goran Klemenčič, je za izključitev Ambrožiča iz stranke takrat celo čestital Jankoviću: »Komisija tako ravnanje politične stranke pozdravlja na načelni in konkretni ravni kot korak v pravo smer jasnega obsojanja in sankcioniranja ravnanj, ki so v nasprotju s pričakovano integriteto.« Danes isti Klemenčič ministruje v Cerarjevi vladi, vendar ga primer Lebna, ki je še vedno v vrhu glavne vladne stranke SMC, očitno ne moti.

Pod Cerarjem se spreminja tudi moralni besednjak, saj se prevari volivcev pravi državotvornost. Po tej definiciji je Cerar seveda najbolj »državotvoren«, saj je volivce v kratkem času že tolikokrat prevaral, prelomil predvolilne obljube, poteptal lasten program in koalicijsko pogodbo, tako da smo že zdavnaj nehali šteti. Obrat od antivarčevanja do ostrega varčevanja v javnem sektorju je po Cerarju v tandemu z Mramorjem najbolj moralno dejanje. Volivci se bodo že morali sprijazniti z realnostjo – Cerarjevo amoralnostjo. Ampak to še zdaleč ni vse. Zdaj gre Cerar pri svoji »državotvornosti« še dlje, saj jo pričakuje od koalicijskega partnerja Desusa. Predsednik Desusa Erjavec je v predvolilni kampanji in kasneje pri koalicijskih pogajanjih jahal zgolj na obljubi vrnitve regresa vsem upokojencem. Cerar je skupaj z dominantnimi mediji pritisnil na Erjavca, naj ponovno izda svoje volivce in se obnaša »državotvorno«.

Kljub amoralni kloaki, v kateri se po kratki politični karieri utaplja, se Cerar dela neumnega in kar naprej moralizira, »udejanja vrednote« s teptanjem svojih obljub glede visokih moralnih načel in nove politične kulture, potem pa modruje, češ da od nikogar ne smemo agresivno zahtevati popolnosti. V tem duhu se je prejšnji teden udeležil odprtja posveta Svetovni etos in celostna pedagogika, kjer je znova igral velemoralista, ko je pozval k uresničevanju vrednot, ki združujejo. Vedno bolj jasno je, da so pri Cerarju skupni imenovalec amorala in dvojna merila. S svojim ravnanjem zato vsak dan sramoti funkcijo premierja.