Na volilno nedeljo je razglasil »ni nas strah jutrišnjega dne«. Po volitvah smo videli, da to ne drži, saj se je Janša kot relativni zmagovalec namesto za aktivno iskanje podpore odločil za pasivno držo. Če bi namreč resnično iskal podporo za sestavo koalicije, bi se že zdavnaj soočil z realnostjo, ki se je izrisala takoj po volitvah – da nima dovolj podpore za sestavo koalicije. Zato je raje sedel križem rok, držal figo v žepu in čakal, da bo spet lahko s prstom pokazal na druge.
V svojem cincanju se je Janša obnašal kot nekakšen vrhovni birokrat v državi, čeprav je pred volitvami obljublja debirokratizacijo države. Kot birokrati, ki sedijo na rokah, dokler ne poteče zadnji rok, je tudi Janša pustil času čas. Poglejmo si dejstva. Na volilno nedeljo 3. junija je prvo napovedal, da bo k pogovorom o sestavi koalicije takoj povabil vse stranke. Nato je 15. junija napovedal, da ima pripravljen osnutek koalicijske pogodbe, ki naj bi ga poslal vsem strankam v roku enega tedna, to je do 22. junija. Iz te Janševe napovedi ni bilo nič.
Minili so trije tedni mrtvega političnega teka vse do 12. julija, ko je prvak SDS na srečanju s Pahorjem znova napovedal, da bo vsem strankam poslal vabilo za pogovore o sestavi koalicije. Da bi prikril lastno nedejavnost, je Janša medtem napadal vzporedne poskuse sestave koalicije in tožil, da ima kot relativni zmagovalec prvi pravico, da skuša sestaviti koalicijo. Ki je v resnici nikoli niti ni poskušal sestaviti, ker je vedel, kakšen je odgovor – jasni »ne«. S katerim se seveda ni hotel soočiti vse do tega tedna.
A Janša ne bi bil Janša, če bi se soočil z dejstvi in ne bi skušal vzrokov za neuspeh prevaliti na druge. Namesto tega je na odločni »ne« številnih strank takoj po volitvah zagnal propagandno medijsko mašinerijo v svojo obrambo. Na eni strani je vil roke cerkveni lobi, češ kaj pa Janšo vsi demonizirajo in ga izključujejo. Kot da bi se včeraj rodili! Saj je to Janševa taktika, ko premočrtno nabija po vseh, kot da ne bo nikoli rabil zaveznikov. Potem pa se čudi, da je, kot je!
Hkrati si je Janša izbral zelo slabega odvetnika, saj mu je cerkveni lobi zelo podoben: povprek demonizira vse po vrsti, ljudi podi iz cerkev glede na ideološki predznak in se vtika celo v svobodo govora in uredniško politiko medijev. Na drugi strani so v bran Janše svoj glas dvignili še »intelektualci« iz Zbora za republiko, ki so s svojo potezo zgolj legitimizirali »intelektualce« iz Kučanovega kroga, ki so od Pahorja zahtevali ravno nasprotno.
V obrambo je Janši po volitvah pritekel tudi Bernard Brščič, s čimer je prvemu storil več škode kot koristi. Namesto da bi se Janša s svojo SDS distanciral od njegovih neonacističnih izpadov s pogrevanjem holokavstva, ostaja Brščič pomemben ideolog SDS in kolumnist v Janševih medijih. S tem je SDS daleč od preseganja ideoloških razlik, saj jih z Brščičem zgolj zaostruje.
Vsi so zgolj ustvarjali dimno zaveso, da se Janša ne bi pogledal v ogledalo in se zamislil nad seboj, zakaj vendarle nihče noče z njim v koalicijo. Da si slučajno ne bi postavil vprašanja, kaj to pomeni za prihodnost njegove SDS in širše za slovensko desnico. Vprašati bi se moral, ali je SDS pod njegovim vodstvom dosegla svoje zgornje meje volilnega rezultata in kam to pelje.
Streznitve namreč ni zaznati, saj se tako kot Janša lahko obnaša zgolj nekdo, ki je na volitvah dosegel 50+. Tak rezultat je v Sloveniji že zaradi obstoječega volilnega sistema zelo težko doseči. Janša se za vse to ne zmeni, temveč goni svoje. Kot njegov vzornik Viktor Orban, ki ga Janša vseskozi vsiljuje za zgled Sloveniji, volivci pa so mu jasno povedali, da tega nočejo – neposredno z volilnim rezultatom in posredno preko strank, ki so prišle v parlament prav s parolama anti-Janša in anti-Orban!
Kdor preveč glavo dvigne na desnici in misli s svojo glavo, takoj dobi po glavi od Janše, njegovih medijev, interesnih skupin in tviterašev, kot sem jaz že večkrat izkusila na svoji koži.
Zato bi se Janša in člani njegove SDS morali resno zamisliti tudi nad tem, kakšna je sploh usoda slovenske desnice. Janševa drža »desnica, to sem jaz oziroma moja SDS« je namreč celotno desnico dokončno pripeljala v slepo ulico. Ob njegovi SDS zdaj životari le še Toninova NSI, Janšev veliki favorit Aleš Primc pa se je na teh volitvah povsem osramotil, ko se je v korist Janši kar samoukinil.
Kdor preveč glavo dvigne na desnici in misli s svojo glavo, takoj dobi po glavi od Janše, njegovih medijev, interesnih skupin in tviterašev, kot sem jaz že večkrat izkusila na svoji koži. In seveda bi si Janša moral postaviti vprašanje, kaj to pomeni za Slovenijo, na katere blagor se vseskozi sklicuje – tudi z imenom koalicija Za Slovenijo.
V javnem interesu Slovenije je namreč, da se ciklično menjava oblast med desnico in levico, to pa je zdaj postalo nemogoče, ker vedno več strank in njihovih volivcev kategorično zavrača Janšo in njegovo SDS. Iz volitev v volitve sredinske in leve stranke svojo glavno točko programa vse bolj gradijo na paroli »anti-Janša«, ki je na teh volitvah dosegla višek.
Namesto da bi se pogledal v ogledalo in se zamislil nad seboj in svojo politično prihodnostjo, se gre Janša kot po navadi diverzantskih akcij in taktizira. Potiho navija za predčasne volitve, od katerih si sam obeta korist za SDS in izboljšanje volilnega rezultata. In čaka, da bi komu drugemu uspelo sestaviti koalicijo, kar bi ga odvezalo odgovornosti in mu omogočilo, da začne spet veselo nabijati po vseh, češ kakšna krivica da se mu je zgodila, ker je zmagal na volitvah, vendar mu po krivdi drugih ni uspelo postati premier.
