Na spletni strani vašega časopisa ste objavili v celoti, na naslovnici pa izvleček iz dolgoveznega cvetobera neresnic, fantazijskih konstruktov in neumnosti, ki jih je napisal Rudi Kocjančič z naslovom: Prof. Bavcon kot varuh izbrisa spomina na morilce.
Na vse to ne bom odgovarjal, ker nima smisla. Samo za ponazoritev: že več kot dve desetletji se v krogih SDS širi trditev, da sem maja in junija leta 1945 v Šentvidu odbiral vrnjene domobrance za v smrt. Novinarka Reporterja je preverila v Arhivu Slovenije mojo deset in večkrat ponovljeno trditev da sem se iz zapora v Nemčiji vrnil v domovino 26. julija 1945. Razočarana, ker tega imenitnega podatka za diskvalifikacijo Bavcona ni mogoče več uporabljati, je zavzdihnila, češ mogoče je pa le res, saj so v tistem času ponarejali dokumente. In kako naj si človek ob takem pomaga?
Kdor me pozna, kdor je nekoč prebral kakšen moj članek v Naših razgledih, kdor je poslušal moja predavanja ali prebral kakšno razpravo v strokovnem tisku ali knjigah ter kakšen članek ali intervju v splošnih medijih, ve kdo in kaj sem bil in sem. Drugim, razen če so moji zadrti ideološki in politični nasprotniki, lahko samo svetujem, naj sami, brez Kocjančičevih didaskalij, preberejo mojo študijo o dachauskih procesih, z naslovom Poskus pravne in politične analize dachauskih procesov, ki je izšla kot sestavni del debele knjige študij, analiz in dokumentacije z istim naslovom leta 1990. Če bo cenjeni bralec prebral to študijo, bo lahko sam ocenil, da je Kocjančičevo nakladanje lahko samo proizvod izkrivljenega dojemanja resničnosti, ki ne sodi v dostojno javno komuniciranje, posebej ne med univerzitetnimi profesorji in ne sodi v publikacije, katerih uredništva želijo biti dostojna in verodostojna.