Fotografija Gashi Svet24.si

22-letna Mihaela je odšla neznano kam

ana, mihail-presnov Svet24.si

FOTO: Ana in njen bratec umirala v skrinji, medtem...

irwin-jacobs Svet24.si

Medicinska sestra odkrila trupli poslovneža in ...

pozar simic pl Reporter.si

Ali bo šef Fursa Ivan Simič pregledal sumljive ...

meja, mejni prehod, slovensko-hrvaška meja Necenzurirano

Če se cepite še tretjič, za 14 dni pozabite na ...

Princ Charles Odkrito.si

Princ Charles - Zlomljen. TO je razkril!

zahovic mm Ekipa24.si

ZLATKO ZAHOVIĆ o razmerah v LJUDSKEM VRTU: Da, z ...

Kolumnisti

Kučanu sem žalostna potisnila mikrofon pred usta in vprašala – ste popustili?

Deli na:
Kučanu sem žalostna potisnila mikrofon pred usta in vprašala – ste popustili?

Ljerka Bizilj - Foto: Primož Lavre

Letošnji julijski dnevi so precej drugačni kot tisti leta 1991, takrat smo bili polni vneme, kljub vojni nas je navdajalo upanje; skupaj s kolegi sem tekala prek barikad od RTV, najpogosteje do Cankarjevega doma ali vladnih in predsedniških prostorov v Ljubljani.

Grmelo je od vojaških letal, RTV se je najbolj stresla, ko je eno od letal predrlo zvočni zid, v predsedniški palači pa so takrat gostovali predsedniki nekaterih jugoslovanskih republik in skušali reševati tisto, kar prej leta niso hoteli. Domov skorajda nismo hodili. Dneve smo preživeli na terenu, na novinarskih konferencah, iskali sogovornike, televizijski program smo spremenili kar v celodnevna poročila, zbirali videoposnetke amaterjev, dopisniška mreža RTV je bila izjemno dragocena, radio nam je bil poleg Jelka Kacina dober vir informacij. Eden najbolj organiziranih sodelavcev je bil kolega Otmar Pečko, ki nas je navkljub zmedi dobro usmerjal in razporejal.

Kot je J. Kacin pozneje potrdil: bila je medijska vojna; Beograd in vojsko smo morali prepričati, da smo močnejši, kot smo v resnici bili, da obvladamo vse, svet pa – da smo napadeni. Zato so npr. tudi prikrivali pohod jugoslovanske vojske na Slovenijo že dan pred razglasitvijo samostojnosti, saj takrat še ni bilo mogoče sporočiti, da je vojska napadla slovensko državo.

Na dan vojne sem imela že vnaprej načrtovano nalogo – neposredni televizijski prenos zasedanja Svetovnega slovenskega kongresa iz Cankarjevega doma (CD). Prišli naj bi izseljenci z vsega sveta, nekateri prvič po drugi svetovni vojni, nagovoriti bi jih moral predsednik M. Kučan. Osnovni namen kongresa: priti skupaj, se srečati in si ne očitati, iskati tisto, kar nas povezuje in preseganje tistega, kar nas razdvaja – sem poročala na začetku prenosa. Marsikdo ni mogel priti zaradi zapor na meji, saj je vojska prvenstveno hotela priti do mej! Napadala je brniško letališče in skušala zapreti Slovenijo pred Zahodom.

In tako sem lahko po kakšnih petnajstih minutah povedala le, da je zaradi barikad, spopadov – kongres preložen. Namesto Slovencev iz tujine sem v večerni oddaji gostila domače politike in govorili smo o vojni. In J. Kacin je pozneje priznal, da so se precej lažje pripravljali na črni scenarij zaradi kongresa v CD, ker je prikrival priprave na tiskovno središče, ki je potem postalo osrednje mesto posredovanja in pridobivanja informacij.

Tuji novinarji, ki so prišli na razglasitev samostojnosti in na kongres, so zelo hitro plačali visoko ceno: dva avstrijska novinarja, ki sta padla na letališču Brnik, sta bila izjemen opomin vsem, da gre zares.

Tuji novinarji, ki so prišli na razglasitev samostojnosti in na kongres, so zelo hitro plačali visoko ceno: dva avstrijska novinarja, ki sta padla na letališču Brnik, sta bila izjemen opomin vsem, da gre zares. Postali so bolj previdni, nevarno je bilo, da bi se razpršili po terenu, hkrati pa je vsaka objava s terena lahko bila tudi koristna informacija za Beograd, za napadalce, ali so njihove enote dosegle zastavljene cilje ali ne. Tako so novinarske konference organizirali čim bolj zanimivo s premišljeno dramaturgijo, da bi ohranili pozornost novinarjev in jih zadržali v Ljubljani.

Jugoslovanska vojska se je zelo hitro lotila bombardiranja oddajnikov, da bi s tem dosegla vsaj začasno informacijsko blokado. In ko so med drugim bombardirali oddajnik na Krvavcu, so zgrešili cilj ,in mi smo takrat nehote poročali, da so res zgrešili cilj in jim nehote izdali, da jim ni uspelo …

Poleg oddajnikov je bila ena od tarč napadov tudi zgradba slovenske televizije, zato smo imeli rezervne lokacije. Prva je bila v Poljčah, druga, če bi se še to porušilo, je bila v Planici in tretja na avstrijskem Koroškem. Sreča, da je bilo takrat svetovno prvenstvo v kajaku in kanuju na divjih vodah /Tacen, Soča/, tako je RTV lahko veliko tehnike že prej odpeljala iz matične stavbe, če bi jo jugoslovanska vojska napadla.

Še bolj od vojne, bombardiranja se nam je svet podrl, ko se je slovensko politično vodstvo vrnilo z Brionov, kjer so sprejeli pogoje Evropske skupnosti v bistvu o moratoriju na osamosvojitev, sanje so se razblinile in bil je nov dan. M. Kučanu sem po vrnitvi z Brionov žalostna potisnila mikrofon pred usta in vprašala v smislu – ste popustili? Kmalu se je pokazalo, da je bilo »popuščanje« koristno …

Letošnji julij pa je poleg običajne domače tragikomedije v znamenju vodenja Sveta evropske unije. Začelo se je »prešerno«, veličastno in tudi nepremišljeno. J. Janša je hotel /zmotno/ dokazati svoj prav in pokazal tujcem fotografijo sodnikov v družbi članov socialdemokratov. U. von der Leyen mu je povedala samo tisto, kar v razvitem svetu že dolgo velja: biti član politične stranke še ne pomeni izdati svoj poklic in sebe. Sodniki, novinarji, učitelji ostajajo praviloma profesionalci ne glede na to, katero politično stranko podpirajo. Tako je drugod. In naše domače anarhije tujci ne razumejo.

Upamo lahko samo, da se nam predsedovanje ne preobrne v dokazovanje, katera politična stran v Sloveniji ima prav, v reševanje ali spodbujanje domačih političnih zdrah. V Sloveniji smo namreč – vedno v predvolilnem času.

In potem še video kot dokaz – kam so nagnjeni slovenski mediji. Vemo, da prevladujoče na levo. V videu, če je še vedno enak, pa je kar precej netočnosti oz. kot se v sodobnem besednjaku reče, laži in polresnic, kar videu jemlje verodostojnost. In potem je še notranji minister A. Hojs tujim novinarjem popestril delo, ko je nekoga označil s svinjo. Pojasnil je … J. Janša pa je v Evropskem parlamentu, ko je predstavljal glavne naloge predsedovanja, na srečo, upošteval priporočila predsednika Pahorja in ni povedal čisto vsega, kar misli … Spremljati pa je bilo treba kar precej medijev, da smo si lahko ustvarili vsaj približno sliko, kaj se je tam dogajalo.

Upamo lahko samo, da se nam predsedovanje ne preobrne v dokazovanje, katera politična stran v Sloveniji ima prav, v reševanje ali spodbujanje domačih političnih zdrah. V Sloveniji smo namreč – vedno v predvolilnem času.

Loading...