To so bile relativno blage posledice izbruhov na Soncu, kajti če bi se nadaljevali in stopnjevali, bi to resno prizadelo telekomunikacije na našem planetu, satelite in v skrajnem primeru celo vse elektronske naprave. Leta 1859 se je nekaj takšnega zgodilo v Severni Ameriki, fenomen je poznan tudi kot Carringtonov dogodek.

To je bila najmočnejša geomagnetna nevihta, kar so jo doslej izmerili, zaradi nje se je iskrilo na severni polobli, vnele so se celo telegrafske postaje. Geomagnetna nevihta je nastala zaradi ekstremnega izbruha na Soncu, ponekod je zmanjkalo elektrike, poškodovano je bilo električno omrežje itd..

Leta 2013 je zavarovalnica Lloyd’s pripravila analizo ekonomskih posledic Carringtonovega dogodka; zanimalo jo je, kolikšno škodo je geomagnetna nevihta takrat povzročila oziroma kolikšna bi bila danes, če bi se zgodilo nekaj podobnega. Ugotovitve so bile šokantne: samo finančne posledice bi bile med 774 milijardami in 3,3 bilijona dolarjev, torej več odstotkov BDP. Posledice za kmetijstvo bi bile še hujše, saj bi bil globalno pridelek lahko tudi do 40 odstotkov nižji, v nekaterih predelih sveta – npr. v Srednji Evropi – pa celo vse do 75 odstotkov. 

To, kar podivjana Sončeva aktivnost povzroči tehnologiji in pridelkom, je vseeno manj pomembno od posledic za človeka, s čimer pa se slovita londonska zavarovalnica ni ukvarjala. Kakšne so posledice ogromnih izbruhov na Soncu za homo sapiensa? Je morda imun pred njimi? Kako to vpliva nanj? Zagotovo vpliva in zagotovo ne dobro. Pred fizičnimi posledicami ga varuje magnetno polje, vendar pa je po drugi strani res, da se že ob precej manj intenzivnih Sončevih aktivnostih poveča stopnja nasilja med ljudmi, več je nestrpnosti, slabe volje in jeze. 

Podrobnejša časovna analiza teh izbruhov bi zagotovo sovpadala z datumi, ko je prišlo do oboroženih konfliktov in vojn, ta vzročno-posledična zveza pa je bila človeški civilizaciji jasna že v antičnih časih. Povezave med dogajanjem na nebu in neljubimi dogodki na planetu so modri ljudje vedno znali opaziti in jih tudi umestiti v kontekst človeške nemoči pred vesoljnimi (ali Božjimi) silami. Danes se celo zdi, da so imeli nekoč več občutka za znamenja v naravi in predvsem za naravne pojave ter njihov vpliv na počutje človeka.

Ko je leta 1815 v Indoneziji razneslo vulkan na gori Tambora, je šlo v atmosfero toliko prahu in pepela, da je prihodnje mesece počasi prekril nebo in zastrl pogled na Sonce v dobršnem delu severne hemisfere. Do vseh razsežnosti te eksplozije je prišlo šele prihodnje poletje, ko v Evropi in Severni Ameriki sploh ni bilo – poletja. Namesto tega so temperature ostajale nizke vse poletje, tako nizke, da so imeli ponekod slano ali sneg celo julija in avgusta, letine pa sploh ni bilo. Kjer je bilo vreme najslabše, je izbruhnila lakota, ljudje so se upirali in spopadali za hrano.

Sašo Švigelj

Še nekaj naslednjih let so se v Evropi in Severni Ameriki čutile posledice te kataklizme. Vreme si ni opomoglo, saj je bilo v ozračju še vedno dovolj drobnih vulkanskih delcev, da so ustvarili učinek meglice, skozi katero so se sončni žarki komaj prebijali do zemlje. Celo v umetnosti tistega časa, denimo slikarstvu, je zaznati učinke temačnega vremena, megličastega neba in spremenjene barve sonca zaradi vulkanskega prahu v zraku. Angleški slikar Turner je znan po tovrstnih motivih.

Nobenega dvoma ni, da se lahko takšne naravne katastrofe kadarkoli ponovijo. So podobno nepredvidljive kot potresi, ki jih človek z vso moderno tehnologijo in znanostjo še vedno ne more napovedati. Katastrofa globalnih razsežnosti, o kateri običajno niti ne razmišljamo, je lahko nova izredno huda geomagnetna nevihta, zaradi katere bomo nekaj časa brez normalno delujočih mobilnih komunikacij ali pa celo brez elektrike. Tista pred več kot 150 leti se je zaradi tehnološke nerazvitosti tedanje civilizacije končala z neprimerno manjšimi posledicami, kot bi se danes.

Na drugi strani pa bi velikanski izbruh vulkana v ozračje spustil toliko prašnih delcev, da bi se temperatura na Zemlji globalno verjetno konkretno znižala. Morda celo za toliko, da bi to vplivalo na globalno segrevanje, ki je vsaj v določenem delu tudi politično oziroma celo ideološko zlorabljeno, saj daje alibi za t. i. zeleni prehod, s katerim je mednarodno zaslovel nesojeni ameriški predsednik Al Gore. 

Neprijetna resnica, ki jo je v hollywoodskem slogu tržil po svetu, je na plodna tla padla kje drugod kot v Evropi, sploh v Nemčiji, kjer je vladajoča politična elita, izhajajoča iz protestantske etike, verjela, da se bo s tem lažje otresla občutka krivde iz 20. stoletja (nacizem), zagrabila za idejo o razogljičenju oziroma zelenem prehodu. Prav Nemčija je Evropsko unijo okužila s to ideologijo, vplivala na evropsko regulativo, tako da je danes v določenih industrijskih panogah, sploh v avtomobilski industriji, prišla do točke, ko enostavno ne zmore več konkurirati kitajskimi proizvajalcem, ki so povrhu vsega vsaj posredno vsi v državni lasti, zato uživajo pomoč in zaščito, o kateri lahko evropska in z njo tudi slovenska avtomobilska industrija le sanja.

Ali je ob novici, da je slovenski BDP v prvem kvartalu letošnjega leta padel za 0,7 odstotka, kar je največ v EU, kdo pomislil, da gre morda za začetek prehlada, ki se lahko razvije v kaj bolj resnega? Ne mislim na sončne izbruhe ali eksplozijo vulkana, pač pa na to, da smo kot država ekonomsko izjemno ranljivi, da smo se 30 let razvijali na temeljih negativne selekcije in da je edini sektor, ki se ves ta čas povečuje, javna uprava. Danes jo je že za tretjino delovne populacije, kar pomeni, da sončnih izbruhov ali vulkanov ne potrebujemo, saj katastrofo že imamo.