Pred kakimi dva tisoč leti je uglajen Rimljan zatrdil, da imajo Iliri tako strašen pogled, da bi z njim lahko »ubili« človeka. Potem se je ta razprava nadaljevala v okviru bolj rasistično razvnete antropologije. Vladimir Dvorniković v Karakterologiji Jugoslovanov (1939) navaja nemške antropologe, ki poudarjajo, da je poseben znak nordijske rase »strašen pogled«. Vendar je dinarski pogled po drugi antropološki šoli nič manj učinkovit, ko človeka zadene, ga lahko strese v dno srca, lahko ga »preseka«. Po teh rasistično antropoloških sledeh silnega hipnotičnega pogleda gre tudi Jože Pirjevec, ko se ukvarja s Titovim pogledom (Tito in tovariši, 2011).
Kot posebnost dinarske rase imajo tudi hajduško mentaliteto »divje zveri«, ki napada, grozi, je izven zakonov in družbenih redov. Pirjevec lepo opiše tudi ta del Titovega lika: »Tito je imel avtomobile, ki jih je dobil od Stalina, od Hruščova, od britanske kraljice, pa tudi od Slovenije (rolls-royce), da ne govorimo o mercedesu, ki ga je ʻpodedovalʼ od Anteja Pavelića. Imel je kočije, jahto Galeb, jadrnico kralja Aleksandra Karađorđevića, ogromno kolekcijo kipov, slik, preprog in drugih muzejskih predmetov. Ta stil življenja, ki je spominjal na kakšnega habsburškega nadvojvodo, je seveda spremenil tudi njegov zunanji videz.« Debelušni Tito je stal državo veliko več kot kralj Aleksander, čeprav je bil ta po stroških takoj za japonskim cesarjem.
Pisal sem že o tem, da v zoologiji človeške vrste titoističnemu človeku pripada mesto rdečega nadčloveka. Tako kot se je Tito v uživanju nadčloveških privilegijev poredil in povampiril, tako se je zgodilo tudi z drugimi pripadniki te nadčloveške vrste. To komunistično podzvrst titoistov je Milovan Đilas imenoval novi razred.
Največ primerkov je bilo članov komunistične partije oz. zveze komunistov. Krajši ali daljši čas jih je bilo v Sloveniji okoli 200.000 članov. Svet je bil njihov: država, položaji, privilegiji, ženske, medvedje … Člani komunistične partije oz. zveze komunistov so zasedali vse vodilne položaje v družbi. Tipičen član partije je bil moški, na boljšem delovnem mestu oz. vodilni funkciji, z boljšo plačo in dostopom do drugih prednosti. Zato je partija imela največji odstotek članov med funkcionarji, najmanj med ročnimi delavci in kmeti.
Množičen razvoj primerkov novega razreda je bil tudi v komunistični veteranski organizaciji. Npr. upravni odbor kranjske tekstilne tovarne je 10. februarja 1964 »razpravljal o ureditvi vprašanj članov ZB (zveze borcev – op. p.), zaposlenih v našem podjetju. S tem v zvezi naj se dopolnijo predlogi statuta podjetja po naslednjih vprašanjih:
1. Članom ZB naj se zagotovi njihovi sposobnosti in zdravstvenemu stanju primerna delovna mesta.
- Vsak član ZB naj ima zagotovljen OD v višini najmanj 15.000 din na družinskega člana na mesec.
3. Ta znesek se mora povečati za ustrezen odstotek takrat, ko se spremene OD zaposlenih delavcev.
- Borcem je zagotoviti v letu 1964 in 1965 primerna stanovanja.
5. Vsak član ZB naj bo dvakrat na leto specialno pregledan po zdravniku.
- Izobraževanje, redno ali dopolnilno.
- Zdravljenje.«
Tako je bilo tudi storjeno in tako se je godilo z nadljudmi iz zveze združenja borcev po vsej deželi.
Veterane partizanske vojske in sodelavce partizanskega gibanja iz 2. svetovne vojne so leta 1948 povezali v veteransko organizacijo zveze združenj borcev. Čeprav so številni partizanski veterani izstopili iz partije, so njihovo zvestobo režimu zagotovili s številnimi privilegiji. V Sloveniji je bilo v zvezi združenj borcev ob ustanovitvi leta 1948 v 792 krajevnih zvezah 120.000 članov. Po podatkih iz leta 1953 je bilo manj kot 45.000 borcev partizanskih enot, drugi so sodelovali v političnih organizacijah partizanskega gibanja. Število članov Zveze združenj borcev je naraslo na 157.000 do leta 1973, 86.000 pa jih je imelo priznana leta udeležbe v partizanskem gibanju v pokojninsko dobo v enojnem ali dvojnem štetju. Leta 1996 je doplačila k pokojnini dobivalo še več kot 50.000 partizanskih veteranov, v letu 2007 pa je bilo okoli 27.000 partizanskim veteranom izplačanih okoli 61,000.000 evrov doplačil k pokojninam.
Sistem privilegijev, ki so ga razvijali ves čas titoizma, je partizanskim veteranom omogočal številne ugodnosti – od zasedanja vodilnih položajev brez ustrezne izobrazbe, prednosti pri šolanju, zaposlitvi, pridobitvi stanovanja, do številnih lokalnih in republiških priznavalnin, odlikovanj, brezplačnih prevozov. Zanje so razvili vzporeden zdravstveni sistem. V letih od 1970 do 1980 so dodelili stanovanja več kot 16.000 borcem, okrog 2.000 jih je dobilo posojila za gradnjo hiš, skoraj 10.000 pa za adaptacijo stanovanj oz. stanovanjskih hiš. Borci so imeli prednost pri nakupu zaplenjenih hiš in stanovanj.
Še na mnoge načine bi lahko večino pripadnikov »novega razreda« prikazali kot politekonomske parazite – niso ustvarjali, ampak zapravljali, grabili zase na račun drugih. Pripadniki novega razreda so zagotovili številne prednosti tudi svojim otrokom. Torej se nimamo kaj čuditi »hajduštvu« oz. množični koruptnosti, ki smo jo podedovali iz časov »bratstva in enotnosti«.
Rdeči nadčlovek je superfevdalec in superrasist in superkorumpiran.