Pred nekaj leti je nekaterim precej dvignila pritisk izjava katoliškega dostojanstvenika približno v tem duhu, da je ateistični pokop nekako tak, kot da bi pokojnega zapakiral približno tako kakor smet in se ga tudi temu ustrezno znebil. Seveda je ta krščanski človek izrazil tudi upanje, da takega ateizma domnevno ni.

Vendar nam naraščajoče vedenje o preteklosti ponuja vse več empiričnih vzorcev, da bi morda v zakladnico znanosti dodali tudi pojav, ki bi mu lahko rekli ateistični pokop. Da ne bi iskali po tujini, ostanimo kar doma in navedimo nekaj možnih smeri iskanja. Navedli bi lahko primerov za celotno abecedo, za prvi poskus pa bodi tole dovolj.

1. Ko sem pred kakimi petintridesetimi leti začel raziskovati zvezo komunistične mladine, sem se pogovarjal s staro gospo, katere sin je bil aretiran v Ljubljani, obsojen in poslan v kaznilnico v Spoleto. Tam je po kapitulaciji Italije odšel v partizane in padel. Nesrečna mati se je po vojni prebila do njegovega groba, skrivaj skopala njegove kosti in ga pretihotapila v Jugoslavijo. Pa tudi tu se je bala, da bi ji sina vzeli, zato ga je imela nekaj let zakopanega v vrtu. Danes so znane mnoge zgodbe o tem, da so stalinisti sorodnikom preprečevali pokope najbližjih, tudi če so ti vedeli za grob ali celo že prekopali posmrtne ostanke – nekaterim so kosti vzeli in jih razmetali. Ali ni ta ne-pogreb nekoliko ateističen?
2. Nedavni izkop posmrtnih ostankov umorjenih zakoncev Hribar in članov družine Hudnik odkriva model sistematične volje morilcev, da bi trupla umorjenih zavrgli v odročnih krajih, po ljudskem izročilu bolj primernih za crknjene pse. In še tam se jih samo zagrebe, da so na voljo zverem. Ali bi bilo to lahko nekako ateistično?
3. Vedenjski vzorec, ki bi morda lahko sodil k ateističnemu pokopu, je metanje odpadkov, mrhovine, hlodovine na posmrtne ostanke umorjenih. Omenimo velike količine odpadnih salam v Socerbski jami, kosti pršutov in Delamarisove konzerve v jami Golobivnica, med jamami z mrhovino, ki jo še dandanes mečejo na posmrtne ostanke, pa izstopa Blažetova jama pri Lešah nad Litijo. Drevesna debla  so bolj pogosta in nima smisla naštevati vseh jam z njimi. Naj prihodnjim raziskovalcem, ki se bodo ukvarjali s tem ateističnim fenomenom, dam v pomislek še vprašanje, ali miniranje jam sodi v to kategorijo skrunjenja mrtvih ali ne. Pojavljale pa se bodo tudi druge stvari, kot je npr. stotine kubičnih metrov zemljine, s katero so zakrili jašek v rudniku Pečovnik, prav tako verjetnem morišču.
4.  Društvo za ureditev zamolčanih grobov in Društvo združeni ob lipi sprave je pred desetletjem seznanilo javnost in državo  s »pobudo za ustanovitev podkomisije za raziskavo grobišč v vplivni okolici cerkve sv. Urha pri Ljubljani za ureditev pokopa vseh najdenih žrtev in za dokončno ureditev spomenika«. Opozorili so, da so knojevci 4. julija 1945. leta pobrali iz vasi Šentpavel osem mož  in jih  umorili v gozdu pod Razori. Ko so grobišče odkrili, »so žrtve nemški vojni ujetniki izkopali, jih prepeljali na sv. Urh in tam zakopali. Pri prelaganju trupel s kmečkega voza na  kamion so preložili 11 trupel. Domneva se, da so poleg teh osmih iz Šentpavla tudi trije iz Javorja.« Takih povojnih prekopov žrtev, ki so jih umorili partizani že med vojno, naj bilo še več. Ob razvoju znanosti, ki omogoča identifikacijo, bodo raziskovalci na to pobudo brez težav odgovorili, klasifikacijsko vprašanje pa je, ali taka »sekundarna predelava« posmrtnih ostankov tudi lahko sodi k ateističnemu pogrebu.
5. Ali je to, da prekoplješ posmrtne ostanke s pokopališča (domobranci na Orlovem vrhu, Ehrlich, Natlačen in drugi na Žalah) in jih streseš neznano kam, ateistični pogreb?
6. Prav tako hipotetično vprašanje je, ali sodi v ateistični pogreb poigravanje s partizanskimi posmrtnimi ostanki. Človeku so domobranci umorili očeta skupaj z dvema partizanoma. Pokopali so jih za pokopališkim zidom. Od tam so jih prekopali, vendar sin ni vedel, kam naj bi pokopali očeta. Pred nekaj leti se je odločil, da bo očetov grob našel. Po dolgi poti skozi razne ustanove, predvsem pa organe veteranske organizacije, ki neguje vrednote, je le prišel do koščka zemlje, kjer je stala nagrobna plošča z imenom njegovega očeta. Da bi se prepričal, da je res našel očetov grob, je najel arheologa in vložil uradno prošnjo za izkop. Izkop je pokazal, da je zemljišče nedotaknjeno, saj so kopali in kopali, pa ničesar našli. Kaj bo pokazala raziskava? Ali bodo tudi navidezni grobovi sodili v ateističnemu pokopu?
7. Skušnjava znanosti bo tudi odločanje o tem, ali je veliki posmrtni karneval, ki je spremljal take dogodke, tudi del ateističnega pokopa. Ali je z izrednimi sredstvi in stroški vzdrževano slepomišenje, da »nič ne vemo«, tudi del ateističnega pokopa? Ali bi lahko g. Turnšek spadal med prvake ateizma s tezo, da povojnih pobojev ni bilo? Kam sodijo različice zatrjevanja raznoraznih igralcev v tej igri zanikanja in zatajevanja, v tej posebni varianti preigravanja slepih miši v tem mrtvaškem plesu, da so npr. v rovu sv. Barbare tri pregrade, rov pa naj bi se v dolžini sedemdesetih metrov zaradi drugačne hribine zrušil. Dejansko je bilo pregrad 11, na domnevno zrušenem delu jaška pa je bil jašek betoniran. Ali je norčevanje iz »premetavanja kosti« tudi del ateističnega pogreba? Pravzaprav bodo raziskovalci v tem primeru preigravali variacijo o tem, komu zvoni, samo da se bodo spraševali, koga pokopavajo.

Prav gotovo so v raziskavo teze, da morda le obstaja pojav, ki mu lahko rečemo ateistični pokop ali pogreb, že sedaj vključeni kriminalisti, strokovnjaki za sodno medicino, pravniki, zgodovinarji, arheologi, antropologi, varuhi dediščine, politiki, mediji, civilna družba. Koliko časa še?